1959 Cerknica – Poroka
Veronika Hribar in Janez Milavec sta se poročila 24. oktobra 1959 na Občini v Cerknici. Cerkvena poroka je bila v cerkvi presvetega srca Jezusovega na Rakeku. Po končanem obredu je mama šopek pustila pred kipom Marije za srečen zakon. Je nucalo.
Priči sta bila Marija Hribar, mamina sestra-sprevodnica in njen bodoči mož Franc Puc. Od vseh je živ samo še on.
Razen atovih čevljev in kravate so še vsa oblačila in dodatki varno spravljeni. Ne vem sicer zakaj, ampak se morem se ločiti od njih. Svojo obleko sem že davno oddala. S čevlji vred. Mama je imela belo svileno bluzo s tričetrt rokavi, kot so ponovno moderni, atova srajca pa je bila najlonska in se je »sesedla sama vase«, če je le šla mimo likalnika. Je bila pa hvaležna za sušenje. Bila je suha, še predno si jo obesil. Mamin kostim in atova obleka sta iz enakega svetlo sivega blaga. Naredila pa sta ju šivilja in krojač. Razlika je v tem, da šivilja šiva ženske, krojač pa moške obleke. Mamini čevlji so bili z visoko peto in semiš. Edini čevlji z visoko peto v njenem življenju in obuti enkrat samkrat in edinkrat. Pa nekajkrat sem jih še jaz obula, ko sem bila še mlada. Samo je bilo nekako tako kot pri Pepelkinih sestrah. Ata je imel črne šolne, ki jih je potem še uporabljal kot »za k mašne«. Ker pa k maši ni hodil, so služili predvsem za pogrebe. Pogrebec je pa bil.
Na koncu vendar ne nepomembno pa je, da je Bajček uporabljal PhotoShop še predno so ga iznašli. V času poroke je bil ata namreč brez zob. Pa poglejte sliko! Bajček je bolje opravil kot najboljši dentist.
Spoznala sta se na veselici v Dolenji vasi. Takrat Čuki še niso igrali. Pravzaprav se še rodili niso. Kaj sta delala na veselici, ne vem. Plesal ni niče od njiju. No, za ata vem po kaj je prišel – kaj spit. Mama pa je bila tam za deklo pri Milavcu pa je šla najverjetneje z njive mimo veseličnega prostora. Veselica je bila v tistih časih »spletni zmenki«.
Mami nobeden on mojih fantov ni bil povšeči. Tudi moj bivši mož ne. Tega sicer ni nikoli rekla, je dala pa vedeti. Zame je imela vedno kakšnega »svojega« pripravljenega. Sploh če je bil priden, pameten, iz dobre družine, pa tudi če je imel kaj pod palcem. Koga pa pri sedemnajstih briga pamet, lepo vas prosim. Vedno mi je ponujala kakšnega od njih. Potem, ko se je moj zakon tako neslavno končal, sem si mislila, zakaj neki je le nisem poslušala. Sebi je dobro izbrala. Ni hudič, da ne bi meni tudi.
Kraj: Cerknica
Datum: 24. oktober 1959
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 11. 8. 2015
Oblika: fotografija