1955 Begunje – Kadar se utrga oblak

Joka Žigon je bil slovenski literarni zgodovinar, dramatik, arhivar in bibliotekar. Rojen je bil 10. marca 1899 v Škofji Loki, umrl pa je 6. januarja 1983 v Ljubljani. Od 1905 do 1909 je obiskoval ljudsko šolo v Škofji Loki. Leta 1917 je maturiral na kranjski gimnaziji. Vojaško obveznost je opravljal kot poročnik na tirolsko-italijanski fronti med letoma 1917 in 1918. Po vojni je med letoma 1918 in 1919 študiral slavistiko na Filozofski fakulteti v Zagrebu, potem pa nadaljeval študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Joka Žigon je po šolanju do leta 1929 opravljal funkcijo profesorja pripravnika na državni realni gimnaziji v Mariboru. Med 1932 in 1934 je bil urednik revije Arhitektura, nato pa je še istega leta nastopil službo arhivarja pri Slovenski matici, do leta 1940 pa je delal tudi kot tiskarniški korektor v Jugoslovanski tiskarni. Med menjavanjem služb je bil kar nekaj časa brezposeln, ustalil pa se je, ko je od avgusta 1940 do upokojitve decembra 1964 – razen med vojno – delal kot bibliotekar in vodja knjižnice Narodnega muzeja v Ljubljani.
Med vojno je bil od aprila do decembra 1941 v nemškem ujetništvu, do septembra 1943 pa v italijanskem. Po begu iz taborišča Garessio je bil od oktobra 1943 interniran v Švici, kjer se je marca 1944 javil v bataljon NOV in se preko Francije in Italije leta 1945 vrnil domov. Odlikovan je bil z redom zaslug za narod.

Žigon se je najprej predstavil kot pesnik v Ljubljanskem zvonu v letih 1919, 1920 in po dolgih letih z Loškimi napisi pod psevdonimom Loška smojka v Loških razgledih 1973. Članek kulturnopolitične vsebine in nekaj glos je objavil v časopisu Slovenska misel 1924 v edinih dveh številkah. Članke, recenzije ipd. je objavljal v tedniku Slovenija med leti 1932 in 1941.

Na leposlovnem področju se je najbolj uveljavil kot dramatik. Že kot študent se je zanimal za gledališče ter v Škofji Loki režiral in igral različne igre. Samostojno je izdal dramo v treh dejanjih Kadar se utrga oblak. Igra govori o povodnji, ki je nekoč po Poljanski dolini podrla več žag. Igrali so jo najprej v Škofji Loki, nato v Kranju, na Ježici, bila je na repertoarju mariborskega gledališča, premiera v Narodnem gledališču v Ljubljani je bila 30. novembra 1936. Igro, ki so jo večkrat uprizorili tudi po vojni, je kritika ocenila kot pozitiven prispevek k slovenski dramatiki.

Vojna je Žigonova prizadevanja na gledališkem področju za vedno pretrgala, ni pa mogla zatreti njegovih nagnjenj do raziskovanja literarnih in kulturnozgodovinskih vprašanj. Že prej, ko je brezposeln dobil zatočišče v arhivu Slovenske matice, je prevzel nalogo napisati zgodovino njene ustanovitve. Razprava je izšla leta 1935 kot redna knjiga za sedemdeseto obletnico ustanovitve Slovenske matice, nosi pa naslov Veliko pismo slovenske duhovne združitve: Ustanovitev Slovenske matice.

Po prihodu v knjižnico Narodnega muzeja je ob neposrednem stiku s primarnimi dokumenti, na katerih sloni slovenska narodna kultura, dobil kot raziskovalec nove spodbude. Napisal je vrsto člankov in razprav s področja prešernoslovja in nekaj prispevkov k slovenski literarni zgodovini 16. stoletja. Publiciral jih je v dveh obdobjih, v Slavistični reviji in Naših razgledih ter po daljšem presledku na koncu svoje življenjske poti v Loških razgledih. Med drugim je širšega pomena njegova ugotovitev, da je prva slovenska knjiga izšla leta 1550.

Boža Urbanc je igrala glavno vlogo.

Kot se da razumeti, so igro igrali v Begunjah in v Cerknici.