Skip to content

1955 Begunje – Kadar se utrga oblak

11. 11. 2015

141206840Fotografijo je posnel neznan fotograf leta 1955 v Begunjah. Prikazuje igralce med gledališko predstavo “Kadar se utrga oblak”. Igro je napisal Jože ali Joka Žigon, kakor se je pogosteje podpisoval.

Boža Urbanc je edina igralka, ki smo jo prepoznali na stari fotografiji. Sedi za mizo na desni strani.

Joka Žigon je bil slovenski literarni zgodovinar, dramatik, arhivar in bibliotekar. Rojen je bil 10. marca 1899 v Škofji Loki, umrl pa je 6. januarja 1983 v Ljubljani. Od 1905 do 1909 je obiskoval ljudsko šolo v Škofji Loki. Leta 1917 je maturiral na kranjski gimnaziji. Vojaško obveznost je opravljal kot poročnik na tirolsko-italijanski fronti med letoma 1917 in 1918. Po vojni je med letoma 1918 in 1919 študiral slavistiko na Filozofski fakulteti v Zagrebu, potem pa nadaljeval študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

141206840-001Joka Žigon je po šolanju do leta 1929 opravljal funkcijo profesorja pripravnika na državni realni gimnaziji v Mariboru. Med 1932 in 1934 je bil urednik revije Arhitektura, nato pa je še istega leta nastopil službo arhivarja pri Slovenski matici, do leta 1940 pa je delal tudi kot tiskarniški korektor v Jugoslovanski tiskarni. Med menjavanjem služb je bil kar nekaj časa brezposeln, ustalil pa se je, ko je od avgusta 1940 do upokojitve decembra 1964 – razen med vojno – delal kot bibliotekar in vodja knjižnice Narodnega muzeja v Ljubljani.
Med vojno je bil od aprila do decembra 1941 v nemškem ujetništvu, do septembra 1943 pa v italijanskem. Po begu iz taborišča Garessio je bil od oktobra 1943 interniran v Švici, kjer se je marca 1944 javil v bataljon NOV in se preko Francije in Italije leta 1945 vrnil domov. Odlikovan je bil z redom zaslug za narod.
141206840-002Žigon se je najprej predstavil kot pesnik v Ljubljanskem zvonu v letih 1919, 1920 in po dolgih letih z Loškimi napisi pod psevdonimom Loška smojka v Loških razgledih 1973. Članek kulturnopolitične vsebine in nekaj glos je objavil v časopisu Slovenska misel 1924 v edinih dveh številkah. Članke, recenzije ipd. je objavljal v tedniku Slovenija med leti 1932 in 1941.

Na leposlovnem področju se je najbolj uveljavil kot dramatik. Že kot študent se je zanimal za gledališče ter v Škofji Loki režiral in igral različne igre. Samostojno je izdal dramo v treh dejanjih Kadar se utrga oblak. Igra govori o povodnji, ki je nekoč po Poljanski dolini podrla več žag. Igrali so jo najprej v Škofji Loki, nato v Kranju, na Ježici, bila je na repertoarju mariborskega gledališča, premiera v Narodnem gledališču v Ljubljani je bila 30. novembra 1936. Igro, ki so jo večkrat uprizorili tudi po vojni, je kritika ocenila kot pozitiven prispevek k slovenski dramatiki.

141206840-003Vojna je Žigonova prizadevanja na gledališkem področju za vedno pretrgala, ni pa mogla zatreti njegovih nagnjenj do raziskovanja literarnih in kulturnozgodovinskih vprašanj. Že prej, ko je brezposeln dobil zatočišče v arhivu Slovenske matice, je prevzel nalogo napisati zgodovino njene ustanovitve. Razprava je izšla leta 1935 kot redna knjiga za sedemdeseto obletnico ustanovitve Slovenske matice, nosi pa naslov Veliko pismo slovenske duhovne združitve: Ustanovitev Slovenske matice.

Po prihodu v knjižnico Narodnega muzeja je ob neposrednem stiku s primarnimi dokumenti, na katerih sloni slovenska narodna kultura, dobil kot raziskovalec nove spodbude. Napisal je vrsto člankov in razprav s področja prešernoslovja in nekaj prispevkov k slovenski literarni zgodovini 16. stoletja. Publiciral jih je v dveh obdobjih, v Slavistični reviji in Naših razgledih ter po daljšem presledku na koncu svoje življenjske poti v Loških razgledih. Med drugim je širšega pomena njegova ugotovitev, da je prva slovenska knjiga izšla leta 1550.

141206840zBoža Urbanc je igrala glavno vlogo.

Kot se da razumeti, so igro igrali v Begunjah in v Cerknici.

Vir:

  • Wikipedija

Kraj: Begunje
Datum: 1955
Avtor: neznan
Zbirka: Roman Švigelj
Skenirano: 4. 12. 2014
Oblika: fotografija

Advertisements
3 komentarji leave one →
  1. 15. 11. 2015 12:48

    Moški na tretji sliki, je Debevec France-Vikleč iz Begunj.

  2. MileT permalink
    22. 11. 2015 18:58

    Prav je, da napišem o tej igri in igralcih, kot mi je povedal igralec Ivan Intihar. Igro je režirala učiteljica Justi Rode. Sceno je ustvaril Slavko Sterguljc. Igralci so od leve proti desni ; France Debevec (ta gornji Krajnč), Mija Stražiščar (Mihcava), Franc Debevec (Vikleč), Janez Kranjc iz Topola, Anton Koščak, Ivan Intihar (Zimcov) in Boža Urbanc (Torničeva).
    Dve predstavi sta bili v Begunjah in zagotovo v Cerknici. Po predstavi v Cerknici je g. Trotošek (zaposlen na Brestu – eden vodilnih mož) prišel k Ivanu Intiharju in mu je čestital za vlogo trgovca.
    V igri je bilo tudi veliko zvočnih in svetlobnih dodatkov ;
    – grmenje: v zaodrju so imeli velik kos pločevine katero so prepogibali in po njej udarjali
    – dež: na rešeto so natresli fižol in s tresenjem ustvarili glas dežja
    – bliskanje: z dvema koničastima elektrodama z držalom so naredili kondenzator in ga potapljali in dvigovali posodo s soljeno vodo. Rezultat je bil mežikanje luči.

  3. dusangogala permalink
    22. 11. 2015 20:20

    Bravo Mile!!!

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: