1962 Podgora – Cimpermani
“Cimpermani pri delu pri Matajcovih v Podgori” piše ob sliki iz leta 1962, ki jo hrani Slovenski etnografski muzej v Ljubljani, posnela pa jo je Fanči Šarf.
Ne vem, kaj natanko cimpermana na sliki pravkar delata, a najverjetneje gre za del novega ostrešje ali prizidka k skednju, ki ga vidimo v ozadju. Videti je kot lega ali steber … Možak v slamniku drži v rokah plenkačo, mogoče se ji lahko reče tudi švarba, a zdi se mi, da je bila švarba na krajšem ročaju in nekoliko lažja – naj se mi ne zameri, samo tesarjeva hči sem in ta posel obvladam toliko kot Butalci: “Če sami ne znamo, bomo pa druge učili …”
Ampak to s cimprom – ali kar že je – na sliki nima zveze … Jaz sem se teorije tesarstva učila v Podcerkvi, ko je oče po šihtu na Marofu sam tesal trame za ostrešje hiše, ki smo jo gradili. Les, ki ga je dobil za doto od doma, je bil zložen ob poti pod vasjo malo naprej od Fricovega skednja. Oče je potem posamezno deblo podložil s tramički, ga premeril, označil in napel vrvico, stopil nanj kot mož na gornji sliki in začel tesati. Les je bil še svež in je lepo dišal po smoli, ki se je cedila iz njega tu in tam. Od daleč sem gledala, kako je močno in natančno zamahoval s sekiro, da je vsakič zasikala skozi zrak. Dolge iveri so se v ravni črti počasi ločile od debla, a so se še držale skupaj, dokler je le šlo. Pobiranje tistih trsak je bilo moje delo. Nalagala sem jih v kočijo in vozila zlagat domov pod uadnes. Tam so se posušile in postale odlična spodnajta za v peč in štedilnik. Imele so le eno napako: prehitro jih je zmanjkalo, čeprav sem pobrala vse do najmanjše … Moram pa pogledati, kako je bilo z našim cimprom potem: so bile na roke stesane tudi špire ali je bil že med tistimi, ki so jim špirovce zrezali udarniško oče in sodelavci neke nedelje na Marofu? Takratno vodstvo podjetja je nekaj časa namreč dovolilo, da so si njihovi delavci v prostem času sami s pomočjo sodelavcev in mojstrov zrezali gradbeni les za hiše. Storitve ni bilo treba plačati, le odslužiti delo kolegom, kar pa je bilo tako ali tako samoumevno – danes gradimo pri meni, jutri pri tebi. Kar naprej so nekje vezali ali stavili cimper , kaj kopali, fršolali ali betonirali … že deset in več let pred nastankom te slike, potem pa še vedno bolj.
Kako je bilo pri vezavi in postavitvi ostrešja naše hiše, se ne spomnim dobro, vem le, da so delavci malicali razkošno: kruh, sir in šunkarico iz trgovine, pili pa doma narejeno figovo vino, ki so ga zelo hvalili, do zadnje kaplje spili in potem nekateri do večera onemoglo ždeli na gradbišču, nad njimi pa je z rdečimi, belimi in modrimi papirnatimi trakovi plapolala huojca na vrhu slemena, ki so jo tja po stari navadi za srečo, varstvo nove strehe in v znak, da je gradnja dosegla najvišjo točko, sami pribili.

Kaj Patuošca fanta, ki jo osvaja, najprej vpraša?
Pravilen odgovor je :”Pa znaš tesat’?!”
In če ni znal, se nista imela več kaj pogovarjati … kako bi pa preživljal njo in otroke, če ne bi znal tesati?

Slovarček:
- cimperman: tesar
- plenakača : tesarska sekira
- švarba: tesarska sekira na kratkem ročaju
- cimper: ostrešje
- vezati cimper: na tleh prilagoditi in sestaviti dele ostrešja
- cimper staviti: postaviti ostrešje
- fršolati: postavljati gradbene opaže (za betoniranje)
- uadnes: nadstrešek, odnes
- huojca: mlada jelka, tudi smrečica
- švelarji: hrastovi železniški pragovi
- spodnajta: podneta, netivo za ogenj
Kraj: Podgora,
Datum: 1. – 15. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/100
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka