1962 Podgora – Cimpermani

Moj oče se je namreč pri mojstru Štirnu pred vojno izučil za cimpermana in je potem z njegovim moštvom stavil cimpre vse tja do Prezida in naprej, kjer si je nabral izkušenj in zafrkljivih zgodb, ki jih je pripovedoval še dolga leta … Potem je za sedem let odložil tesarsko orodje: služil je vojake, postal vojni ujetnik in šele potem, ko je smel odložiti še uniformo miličnika, ki je po vojni oborožen spremljal avtobus od Rakeka do Prezida, je spet poprijel za svoje delo, tokrat v Cerknici pri postavljanju prvih lesenih poslopij poznejšega Bresta. Bil je udarnik in z udarniškim delom si je pridobil točke, s katerimi si je potem lahko na karte kupil blago za poročno obleko …

Ampak to s cimprom – ali kar že je – na sliki nima zveze … Jaz sem se teorije tesarstva učila v Podcerkvi, ko je oče po šihtu na Marofu sam tesal trame za ostrešje hiše, ki smo jo gradili. Les, ki ga je dobil za doto od doma, je bil zložen ob poti pod vasjo malo naprej od Fricovega skednja. Oče je potem posamezno deblo podložil s tramički, ga premeril, označil in napel vrvico, stopil nanj kot mož na gornji sliki in začel tesati. Les je bil še svež in je lepo dišal po smoli, ki se je cedila iz njega tu in tam. Od daleč sem gledala, kako je močno in natančno zamahoval s sekiro, da je vsakič zasikala skozi zrak. Dolge iveri so se v ravni črti počasi ločile od debla, a so se še držale skupaj, dokler je le šlo. Pobiranje tistih trsak je bilo moje delo. Nalagala sem jih v kočijo in vozila zlagat domov pod uadnes. Tam so se posušile in postale odlična spodnajta za v peč in štedilnik. Imele so le eno napako: prehitro jih je zmanjkalo, čeprav sem pobrala vse do najmanjše … Moram pa pogledati, kako je bilo z našim cimprom potem: so bile na roke stesane tudi špire ali je bil že med tistimi, ki so jim špirovce zrezali udarniško oče in sodelavci neke nedelje na Marofu? Takratno vodstvo podjetja je nekaj časa namreč dovolilo, da so si njihovi delavci v prostem času sami s pomočjo sodelavcev in mojstrov zrezali gradbeni les za hiše. Storitve ni bilo treba plačati, le odslužiti delo kolegom, kar pa je bilo tako ali tako samoumevno – danes gradimo pri meni, jutri pri tebi. Kar naprej so nekje vezali ali stavili cimper , kaj kopali, fršolali ali betonirali … že deset in več let pred nastankom te slike, potem pa še vedno bolj.

Kako je bilo pri vezavi in postavitvi ostrešja naše hiše, se ne spomnim dobro, vem le, da so delavci malicali razkošno: kruh, sir in šunkarico iz trgovine, pili pa doma narejeno figovo vino, ki so ga zelo hvalili, do zadnje kaplje spili in potem nekateri do večera onemoglo ždeli na gradbišču, nad njimi pa je z rdečimi, belimi in modrimi papirnatimi trakovi plapolala huojca na vrhu slemena, ki so jo tja po stari navadi za srečo, varstvo nove strehe in v znak, da je gradnja dosegla najvišjo točko, sami pribili.

Tesanje je naporno in natančno delo. Z njim so si mnogi služili kruh, ko so hodili tesat švelarje na Hrvaško ali drugam. Zlasti znani in s tesanjem usodno povezani so bili Potočani, tako da je med ljudmi nastala celo uganka:

Kaj Patuošca fanta, ki jo osvaja, najprej vpraša?

Pravilen odgovor je :”Pa znaš tesat’?!”

In če ni znal, se nista imela več kaj pogovarjati … kako bi pa preživljal njo in otroke, če ne bi znal tesati?

Prav do pike tako žago hranim v spomin na očeta, le zelo skrhana in malce rjava je že … Rezilo je nastavljivo in omogoča žaganje pod različnimi koti, če se prav spomnim.