Skip to content

1962 Podcerkev – Rihtarjeva ujna

10. 11. 2015

19_334Sliko, ki jo hrani Slovenski etnografski muzej, je leta 1962 v Podcerkvi posnela Pavla Štrukelj in strokovna oznaka njene vsebine je “pripovedovalka”. Na njej vidimo starejšo žensko v delavniški opravi, ki sedi z zgaranimi in glidastimi rokami položenimi v krilo na lahkem stolu iz okroglega lesa.

Zame slika pomeni veliko več: Na njej je Rihtarjeva ujna na domačem dvorišču, v ozadju je Gregorinova hiša, kamor je leta 1954 vsako nedeljo hodila malodane vsa vas poslušat radijsko oddajo Po željah … Tam sem prvič slišala Avsenikovo Bila sva mlada oba … Še dva fantiča sta na sliki, mogoče Gregorinova Franci in Vinko ali pa kakšna druga. Pa Knavsov plot … Kako dobro sem poznala te obraze, te zidove, to prašno pot in jarek ob njej, te strehe, plotove …!

Rihtarjeva ujna – katere pravega imena nikoli nisem vedela, zdaj celo nisem več prepričana ali smo ji res rekli ujna in ne morda strina – je živela s svojimi sorodniki v hiši ob cesti, mi pa smo stanovali v isti vrsti dve hiši nižje. Ujno sem videvala vsak dan, čeprav se ne spomnim, da bi kdaj govorila z njo. Največkrat je kaj pospravljala po dvorišču, grabila ali pometala, prenašala škafe in košare … Najbrž ni mogla več z družino na košenine in njive, zdi se mi, da je večinoma delala doma. Bila je srednje velika, nekoliko sključena, vedno pokrita v ruti zavezani navzkriž kot na tej sliki, v obleki narejeni scela in oblečenem fiertahu, takem, ki se odzad zapenja, na hrbtu. A na tej sliki je njen predpasnik drugačen: krajši in z naramnicami, na obleki pa se pozna rob, ker so jo razpustili – podaljšali, ko se je med pranjem najbrž skrčila. Na nogah je tudi ona, vsaj zdi se mi, vedno imela nizke klobučevinaste črne copate z gumijastim podplatom, ki so se zapenjali na zunanji strani narta z gumbkom, ki je bil kot kroglica s kovinsko zanko spodaj – vsi stari ljudje z občutljivimi nogami so takrat nosili take, pogosto že do neprepoznavnosti ponošene, umazane in razcvetele na palcu in še kje.

Rihtarjeva hiša stoji ob cesti in od nje jo še danes loči precej visok kamnit zid, ki se vidi tudi na sliki. Nanj smo mulci vedno znova in neutrudno skušali splezati, še zlasti, ker je bilo prepovedano in nevarno. Na nasprotni strani vaške poti ob Knausovem vrtu in Točkovi hiši je bil globok jarek, po katerem je ob nalivih drla voda, ki je spominjala na mlečno kavo in ko je dež ponehal, smo otroci hiteli broditi po tisti brozgi, ne glede na to, kako glasno so odrasli vpili na nas, da bomo dobili garje. Včasih je tam ostalo nekaj vode še naslednjih nekaj dni in šele ko smo v njej videli gomazeti drobcene živalce, najbrž ličinke komarjev, se nam je res zagnusila in poiskali smo si drugo zabavo … Nosili smo drug drugega cumeli, tolkli na Blaževem pločniku papriko iz koščov opeke ali talerčke iz čarobnih pokrovčkov od kokte, ki je prav takrat prišla na trg.

Jaz sem še posebno rada hodila k sosedom Blaževim, ki so bili z mojimi starši prijatelji v dobrem in slabem … Blaževa teta mi je včasih v debelo skodelico z ročajem, kakršne so imeli za čaj, dala ješprenja. O, kako je bil slasten! Pri nas nismo imeli zemlje, nismo sejali ječmena in torej tudi nismo imeli ješprenja. Ne vem v čem je bil drugačen od poznejših ješprenjev v mojem življenju, a nobeden več ni bil tako dober. Tudi kruh je bil tam drugačen: naš je bil hlebec, enkrat na teden spečen v peči iz enotne moke iz trgovine in spodaj siv od pepela. Toda ko so pri Blaževih kupili nov, bel emajliran štedilnik znamke Tobi, je Blaževa teta v njegovi pečici pekla kruh iz domače moke v protfanu, ki je bil po dnu namazan s svinjsko mastjo! Lahko bi ga pojedla pet kosov …

No, zdaj me je zaneslo, pisati sem hotela o Rihtarjevi ujni. Samo enkrat je bila pri nas, kolikor se spominjam. Moj oče je veljal za taužentkunštlarja – mojstra za vse, in gospodinje so prihajale k nam s posodami, ki jih je bilo treba zaflikati, zanetati ali zaciniti, z grabljami, ki jim je izpadel zob ali z motiko, ki se ji je snel ročaj, z žago, ki ni več rezala pa tudi z uro, ki ni več šla. Zato pri nas nikoli nismo zavrgli ne koščka pločevine ne starega žeblja, zlomljene vzmeti ali aluminijaste žičke – čez sedem let vse prav pride. Ne spominjam se, kaj je takrat potrebovala Rihtarjeva ujna, toda za lon je očetu v predpasniku prinesla staro uro, češ da bo njene dele porabil za kakšno popravilo. Precej velika temnorjava ura pendlarca na kvihte – z nihalom in utežmi – je, imela nekoč prelepo izrezljano ohišje z bršljanovimi listi in mislim da tudi kukavico, a zdaj je bilo vse že tako črvivo, da se je drobilo kot kruh. Oče pa je bil ure vesel, menil je, da jo bo lahko še popravil, škoda se mu jo je zdelo razdreti. Še dolgo jo je imel na polici in iz nje se je neutrudno usipala črvojedina.
19_334-001Strašno sem radovedna, kaj je ujna takrat povedala raziskovalki … v tistih časih so znali stari ljudje tako zanimivo pripovedovati! Lahko si ždel na peči ves večer in pridrževal dih, da ne bi preslišal ničesar o cuprncah, škupniku, mrličih, strahovih in duhovih, cahnih in procesijah brez glav. Pa o vojskah in starih časih, hudini ki so jo morali ljudje preživeti in korajžnih fantih, kontrabantarjih, godcih in plesih, kakršnih ne bo nikoli več … Takrat so se razgovorili, čez dan pa so bili bolj molčeči, vsak je hitel za svojim delom.

Pri Rihtarjevih so ob nastanku te slike najbrž nekaj popravljali v hiši: vidimo kose lesa na kupu in vmes čudovito izrezljan kos vratnega krila, na desni strani pa se zdi, da je pokonci postavljena truga za razsute tovore, s kakršno so vozili krompir in peso z njiv ali pesek iz peščenka …

Slovarček:

  • glidast: z odebeljenimi sklepi, artritičen, revmatičen
  • hudina: trpljenje
  • cumeli: nošnja otroka na hrbtu, okobal, cucu-bacu, ciku-baku
  • talerček: krožniček
  • enotna moka: vrsta moke, najcenejša v tistem času
  • protfan: pekač
  • zaflikati: zakrpati
  • pendlarca: ura z nihalom (lat.: pendulum – nihalo)
  • kviht: utež
  • truga: krsta, tukaj: večji masiven lesen zaboj, ki se je prilegal na vprežni voz
  • taužentkunštlar: mojster za vse
  • kontrabantar: tihotapec
  • lon: plačilo

Kraj: Podcerkev
Datum: 1.-15. 8. 1962
Avtor: Pavla Štrukelj
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/334
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
8 komentarjev leave one →
  1. 10. 11. 2015 07:59

    Milena, ali veš razlago za: teta, stric, strina, ujec, ujna?

  2. 10. 11. 2015 08:39

    Kolikor jaz poznam, sta teta in stric očetova brat ali sestra, ujec in ujna pa sestra ali brat matere. To sem si zapomnila s pomočjo nekakšne pesmice, ki jo je mama prinesla od doma: “Stric-uejc, matern brat… ”
    Ampak saj veš: za otroke je bila teta vsaka odrasla ženska, ki ni bila mama ali stara mama in stric vsak odrasel moški, ki ni bil oče ali stari oče, ne glede na sorodstvo. Ni mi pa jasno, kako se je reklo ujčevi ženi – je bila tudi ona ujna, ali samo navadna teta. Prav tako nisem prepričana glede rabe besede ujček – je bila zgolj ljubkovalnica ali pa je označevala tudi stopnjo sorodstva, recimo ujca v drugem kolenu, podobno kot pri bratrancih: pravi bratranec in mali ali mrzli bratranec… Verjetno pa je bilo od kraja do kraja, mogoče celo od družine do družine različno. Cela znanost…

  3. 10. 11. 2015 08:44

    Aja, strina je pa očetova sestra ali pa stričeva žena, vsekakor ženska sorodnica po očetovi strani,

  4. Anonimnež permalink
    10. 11. 2015 09:54

    Milena.čudovit prispevek,…..ali je ujna mama od Ludvika Gregoriča??

  5. anitamanfreda permalink
    13. 11. 2015 08:58

    Rihtarjeva ujna je bila žena Tomaža Sterle, o katerem je bil že objavljen prispevek- 1939 Podcerkev-Pogreb Rihtarjevega Tomaža. Bila sta brez otrok. Ludvikova mama pa je bila Tomaževa sestra, v kolikor mi je poznano to sorodstvo.

  6. 13. 11. 2015 19:52

    Draga Anita, hvala. Tudi sama sem nekoliko poizvedovala in seveda prišla do enakih podatkov: Rihtarjevi ujni je bilo ime Terezija Strle in je bila svakinja Ludvikove mame Terezije Gregorič.

    • anitamanfreda permalink
      15. 11. 2015 14:15

      Rihtarjeva ujna je bila doma od Gregorinovih.

Trackbacks

  1. 1946 Podcerkev – Obnova pri Pavličevih | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: