Skip to content

1950 Rakek – Osebna izkaznica

18. 11. 2015

150811925

Če danes želiš novo osebno izkaznico, greš k Bajčku, te slika in čez par minut je slika že na Upravni enoti. Se greš samo še podpisat in čez par dni dobiš osebno izkaznico. Je lepa plastična, se rada zlomi, na sliki si pa tako grd, da če bi jo nalimala na vhodna vrata v službi, bi imela cel dan mir.

Pričujoča izkaznica je iz leta 1950 in je v obliki knjižice z lepim ovitkom v imitaciji usnja. Je pa dobra imitacija, ker je ovitek še vedno kot nov, ali pa je lastnik ni veliko uporabljal. Za potrebe fotografiranja smo ovitek slekli. V njej je vse, kar mora biti in še več. Črno-bela slika in prstni odtis pod njo. Ko si postal polnoleten, si moral obvezno imeti osebno izkaznico. Takrat so nam vzeli tudi prstne odtise, ampak v kasnejših letih niso bili več v osebni izkaznici, ker so podatke na njej zreducirali. Tole s prstnimi odtisi je zanimivo. Jugoslovanska oblast je razpolagala s prstnimi odtisi vseh državljanov, kar je bilo za kriminalce slabo. Če so miličniki hoteli, so ga takoj dobili. Ko pa smo se osamosvojili, so varuhi človekovih pravic ugotovili, da je to kršenje človekove osebne svobode in zahtevali, naj vse prstne odtise uničijo. In so jih, čeprav so z Interpola lepo prosili, naj tega ne storijo, ker take zbirke ni nikjer na svetu in je edinstvena. Ni pomagalo.

Na naslednjih dveh straneh so podatki o osebi: naslov, celo poklic, zakonski stan, višina, oblika obraza, barva las, kar bi bilo dan danes precej težavno, vsaj pri ženskah in barva oči, kar se da danes tudi spremeniti z lečami, zato pa imamo biometrične dokumente. Opisana sta tudi nos in usta, kar se da z botoksom spremeniti, brke brije, brada široka in tudi brije. Komplicirano. Na naslednjih straneh so rubrike o podaljšanju veljavnosti osebne izkaznice in navodila, kako ravnati z njo in da jo je treba izročiti matičarju, če lastnik umre.

Naš ata ni nikamor, razen v službo, hodil, še v gostilno ne in mu osebni dokumenti niso veliko pomenili. Plača je bila na knjižico in je mamo pooblastil, za drugo pa osebne ni rabil. Zato jo je dal nazadnje delati leta 1974 ali pa 1975. Leta 1987 pa je šel v penzijo in po nekaj mesecih so mu izplačali še en poračun plače. Le tega so nakazali na SDK v Cerknici in ga obvestili, da ga lahko tam dvigne. Pa se je ata odpravil po ta denar. Uslužbenka ga je pobarala po osebnem dokumentu in ji je dal osebno izkaznico iz leta 1974, ki že najmanj pet let ni več veljala. Ona gleda osebno, jo obrača, gleda njega, vstane in gre k eni drugi sodelavki rekoč: »Lej, kakšno osebno ima!« Je bila osebna skoraj toliko stara, kot uslužbenka sama. Potem ga je vprašala, če ima morda še kakšno drugo, pa je ni imel in ga je napotila kar po novo, če hoče dobiti denar. In tako je bilo. Od tistega poračuna sta imela korist fotograf in država, atu pa je ostalo za ene par kofetov in cigarete.

Slovarček:

  • SDK: služba družbenega knjigovodstva

Viri:

  • jaz sama

Kraj: Rakek
Datum: 27. december 1950
Avtor: Ljubljana mesto
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 11. 8. 2015
Oblika: dokument

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: