1948 Sv. Vid – Birma
Levo: mama Ana Tekavec, desno: botra Marija Žerjav, birmanka: Ana Tekavec.
Fotografija je bila posneta 18. 6. 1948 pred cerkvijo pri Svetem Vidu. Na levi strani je videti del cerkvenega obzidja, na drugo stran ceste pa župnišče. Tista leta je bilo zelo veliko otrok. V šolskem letu 1947/48 nas je bilo natanko 101 učenec in vse nas je učil le en učitelj Milan Lobe, doma je bil iz Stične. In to samo iz vidovskega konca, Otave in Cajnarje sta imeli svoji šoli. K verouku pa so hodili k Sv. Vidu tudi iz Cajnarjev, Štrukljeve vasi in Otav. To so podružnice vidovske fare. V Štrukljevi vasi je cerkev sv. Jakoba, v Cajnarjih sv. Jurija in sv. Andreja v Gorenjih Otavah. Za Faro in podružnice je skrbel župnik Marjan Poznik pa tudi nekaj let je hodil maševat v Rakitno, ker tam ni bilo nobenega župnika. Gospod Marjan Poznik je bil doma iz Loške doline, kjer je bil njegov oče notar v Ložu. K Sv. Vidu je prišel takoj po drugi svetovni vojni, ki jo je ves čas preživel v partizanih. Imel je dve sestri, ki sta umrli med vojno, ena je bila ubita v partizanih, druga pa je končala v krematoriju. Z župnikom Marjanom je bil tudi njegov oče kot odstavljeni notar.
In kje je bila ta nesojena botrca Milka? En teden pred tem se je poročila z oficirjem JNA in prav na ta dan je bil premeščen iz Borovnice v Požarevac. Prvič po tem sem jo videla šele po desetih letih.
Prispevek je napisala: Ana Ivančič.
Kraj: Sveti Vid
Datum: 18. 6. 1948
Avtor: neznan
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 10. 10. 2015
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Krasen prispevek! Všeč mi je, dasem nekaj izvedela o Poznikovih, ker sem se na pokopališču v Ložu spraševala, kdo je bil to. V Mariboru sem imela sošolko s tem priimkom, v Loški dolini pa nikogar ni bilo več, ki bi se pisal tako.
V nekdanji notarjevi hiši je dolga leta delovala uprava Kovinoplastike z direktorjem in komercialo, pozneje pa so jo podrli. V šestdesetih letih je v tisti hiši nekaj časa delovala tudi zobna ambulanta, v njej sta delala zobozdravnika dr. Urbas in Mehlanov iz Loža, priimka pa ne vem več.
Malo bi popravila zapis od Marjanovih sester. Dagmar je umrla takoj po vojni v Nemčiji. Bila je v mirovni misiji. Z avtomobilom so se peljali po mestu mislim, da Dresdnu, kjer se je na ta avto podrl dimnk.
Druga sestra Melita, ki je bila v partizanih je vojno preživela in po vojni zaživela v Beogradu.
Večkrat je prišla na obisk k očetu. Oče se je po vdovstvu poročil in z drugo ženo živel do smrti v Ložu.
Ložanje pozanmo tako zgodbo od družine Poznik.
Mehlanov iz Loža se je pisal Ule, to je za Mileno.
Hvala za dopolnitev. Gospod Marjan je včasih rekel, da so eno sestro poslali domov v škatlici, druga pa je ostala v partizanih.