1942 Rakitna – Svak in sestrična

Rakitna leži na nadmorski višini okrog 800 m, nekoliko nižje kot Sv. Vid. Iz Čohovega griča je na Rakitno zelo lep razgled. Ko sem bila še doma in smo z mamo delale na njivah na Čohovem, sva šle rade do lovske koče na Čohovem in gledale na Rakitno, rojstni kraj moje mame. Rakitna je najvišje ležeče kraško polje, dolomitsko dno polja pa mokrotno. Po njem teče potok Rakitniščica. Nekatere izvire so zajezili in nastalo je umetno rakiško jezero. V zaselku Boršt pa stoji mladinsko klimatsko zdravilišče. V bližini je zrastel velik zaselek z vikend hišami.

Kot vsem drugim krajem tudi Rakitni druga svetovna vojna ni prizanesla. Tudi sodeč po vojaku je bila tedaj okupacija Italije. Tod mimo so prihajale in odhajale čete vojakov iz Notranjske in Dolenjske proti Ljubljani in obratno. Tomšičeva brigada se je večkrat spopadla z vaškimi stražami v zaselku Novaki.

Po končani vojni je bila Milka dodeljena na Unec s še dvema dekletoma, kjer so bile za kuharice oficirjem JNA, ki so bili nastanjeni pri Enžku na Uncu. To so bili večinoma Hercegovski borci, ki so osvobajali naše kraje: Postojna, Planina, Ravbarkomanda in Grčarivec. Tu je Milka spoznala lepega oficirja Jovico in se kmalu poročila z njim. Takoj po poroki je bil premeščen v Požarevac, kjer sta živela kar precej let, in potem v Novi Sad. Ko smo se včasih dobili na obisku pri Milkinih starših v Borovnici, mi je Jovica dejal: »Tamo u Unecu počivaju moji dobri prijatelji, moji soborci, povej jim, da jim šaljem pozdrave.” Na Uncu je namreč grob neznanim padlim borcem in to so bili njegovi prijatelji. Ko je bil Jovica upokojen, sta se z Milko vrnila v Slovenijo in živela na Vrhniki.

Tudi ta fotografija je na zadnji strani označena s številko. Žig z enakimi številkami, verjetno isti žig, smo našli na več fotografijah iz naših krajev. Vse so portreti, ki so nastali pred eno od cerkva, ko so portretiranci prihajali ali odhajali od maše ali birme.

Za te posnetke so uporabljali papir Ferania.

Cerkniški fotograf Jože Žnidaršič je pripovedoval, da je ob nedeljah pred cerkvijo večkrat čakal fotograf. Napravil je posnetke ljudi, ki so naročili fotografije. Film je poslal v Ljubljano, kjer so film razvili in napravili povečave. Naslednjo nedeljo je v bližnji gostilni slike predal naročnikom.