Ko sem se leta 1976 omožila na Bloke sem poleg ostalih stvari s seboj prinesla svoj album s fotografijami, kjer je na začetku nekaj slik iz otroških let. Nekatere so nam vedno bolj pri srcu, obenem pa se nam ob njih sproža veliko vprašanj. Ali se je preživljanje otroštva v petdesetih in več letih res kaj izboljšalo, gotovo pa se je zelo spremenilo.
Rodik, kje sem preživela otroška in mlada leta je takrat živel tipično kmečko življenje brkinske vasi. Delo na polju, na pašnikih in v sadovnjakih ter hlevu, le redki so bili, tako kot moj oče, ki je bil trgovec, v službi. Če so že imeli delo, je bilo to pri železnici.
V vasi je bila štiri razredna osnovna šola. Imela je eno učilnico, kjer je ena učiteljica v kombiniranem pouku poučevala dopoldne dva razreda, popoldne pa dva. S prostočasnimi aktivnostmi, krožki, delavnicami, športom in podobnimi dejavnostmi, ki danes obremenjujejo učitelje, starše in otroke že od vrtca naprej, si nihče ni belil glave. Ko smo opravili vsakodnevne šolske obveznosti, so nas starši doma učili enostavnih opravil, deklice predvsem v gospodinjstvu, dečke pa v hlevu, pri košnji, pripravi drv in podobno. Čuvanje živine na paši v Ogradci nad vasjo pa je bilo delo in igra za dečke in deklice, od pomladi do jeseni. Tudi če nismo imeli izrecnega naročila za kakšno delo, smo se ob igri deklice lotevale enostavnega pranja. V vasi ni potoka in smo zato vodo dvigovali iz štirne na dvorišču, kamor je bila napeljana kapnica. Z vodo je bilo treba vedno varčevati.

Da nam je to delo predstavljalo obenem tudi igro, kažeta že najina nasmejana obraza. Sestrični in sošolki Irena (levo) in Jasna veselo mencava robčke, ki so bili prej namočeni v škafu.
Bile so poletne počitnice, oblečeni sva v poletna oblačila, obe imava lase spletene v kitke, zavezane z mašno.
Velikokrat smo za igro v cunjice zavijale polena in jih s tem spremenile v punčke. Pogosto smo se igrale trgovino in kot trgovke skušale govoriti bolj pravilno ali celo tako kot tržaška gospoda, ki je ob nedeljah prihajala v rodiške gostilne.

Perilo je bilo namočeno v lesenem škafu, prale smo na doma izdelanem lesenem plohu, kjer je bilo položeno tudi milo.

Rodiške domačije so imele na
borjačih štirne za kapnico. Mnogokrat so bili to lepi kamnoseški in kovaški izdelki. Domačije, ki doma niso imele štirne, so hodile po vodo na vas v vaški vodnjak.
V šoli smo se učili priložnostne pesmice in jih ob nazornem prikazu dela tudi deklamirali.
Ena takih je pesmica Peričice.
Peričice
Poglejte ročice, poglejte roke,
poglejte kak’ pridne peričice smo me.
Pa peremo, pa peremo po celi ljubi dan.
Pa peremo, pa peremo po celi ljubi dan.
Pa užemamo …
Pa obešamo …
Pa likamo …
Zapisala Irena Mazij roj. Počkaj.
Slovarček:
- štirna: vodnjak
- borjač: dvorišče
Kraj:Rodik
Datum:1959
Avtor:neznan
Zbirka: Irena Mazij
Skenirano: 14. 12. 2015
Oblika: fotografija
Like this:
Like Loading...
Related
Hvala, da si me spomnila na to pesmico – z njo sem prvič javno nastopila. Bilo je za osmi marec v prvem razredu. Vse smo bile pokrite v nazaj zavezane rutke, oblečene v predpasnike in imele smo otroške ali kar prave perilnike, škafce za napajanje telet in čisto prave kose perila – prtičke ali oblekice za punčke…Najbolj mi je bila všeč zadnja kitica:”Pa spančkamo, pa spančkamo po celi ljubi dan… “
Mama je tudi mene in Božo naučila to pesmico in smo jo s prijateljicami kar rade prepevale. Jaz sem jo hotela naučit vnukinjo Leno, pa jo je že znala. Slišala jo je na you tube.😀