1960 Žerovnica – Žetev po starem

Stoletja se je naš človek preživljal samo z doma pridelano hrano. Pšenica je bila ena najpomembnejših kmetijskih pridelkov. Če je bilo dovolj pšenice, je bilo dovolj kruha, če je bil kruh, družina ni bila lačna. Žetev je bila dar.Na kmetijah je imela žetev, tako kot košnja posebno mesto. Na njivi se nas je zbralo več sosedov skupaj, da smo lahko hitro poželi pšenico na eni njivi, naslednji dan pri drugem sosedu, dokler ni bilo požeto vse žito. Dekleta smo hodile žet v žrnado, za lon pa smo dobile za Vse svete hlebec kruha ali prešco, kot se je temu kruhu reklo. Na njivo s pšenico smo šle zgodaj zjutraj, ko je bilo še temno. Oblečene smo bile v boljše obleke, kot za na njivo s krompirjem. Oblekle smo se v temne kikle, svetle bluze, lepe fertohe, na glavi pa smo imele zavezane bele ali rdeče rute. Sabo smo imele dobro sklepane srpe in pa usovnik, v katerem je bila voda in osla za brušenje srpov. Prav pri brušenju se je marsikatera žanjica vžela v prst prav do kosti. Vedno smo imele s seboj kakšno fliko za obvezat, rano pa smo razkužili in ustavili kri z dobro premečkanimi listi rmana. To je bilo najboljše zdravilo za take poškodbe. Poresla smo delale žanjice same, snope pa so po navadi vezali moški, če pa jih ni bilo, smo tudi to delo delale ženske. Ko je bilo žito požeto, je gospodar prišel na njivo z vozom lojtrnikom, ki so ga vlekli konji ali pa voli. Žito smo naložili na voz tako, da je bilo klasje obrnjeno navznoter, zato, da se ni žito otresalo ven skozi lojtro. Zdaj je bilo treba voz samo še povezati. Na žito smo položili leseno žrd in jo na obeh koncih povezali z vrvjo, tej smo rekli porepnik. Voz z žitom smo zapeljali do kozolca, kjer smo obdeli žito v štant, tako, da je bil en snop obrnjen ven, drugi pa navznoter, tako je bilo žito varno pred ptiči.

Včasih, ko še ni bilo trideset vrst kruha, kot je sedaj in smo jedli samo tisto, kar smo pridelali doma, je bil vsak klas dragocen. Po njivi smo pobrali v košaro vsak klas in doma nahranili kokoši. Prav tako smo izkoristili vsak košček zemlje. Spomladi smo po ječmenu, ki je dozorel najprej, posejali strniško korenje. Ječmen smo poželi bolj visoko, potem pa strnišče dobro pregrabili in ga opleli, pa je na tej njivi zraslo še korenje, ki smo ga pobrali pozno v jeseni, največkrat že v mrazu.

Je pa morala biti za žetev dobra malica. Bil je bel kruh, prekajeno svinsko pleče, vinski štrukeljci, za pijačo pa bezgova šabesa ali kuhani jabolčni škundri. In kako smo hranili svinsko pleče, ko ni bilo hladilnikov, niti ne kakšnih dobrih kleti? Gospodinje so zavile okajene svinjske kose v časopis ali pa papir od škrniclnov. To so povezale s špago in dale v krušno peč. Tam so zavito meso dobro pokrile s pepelom in meso je bilo varno pred muhami, mišmi ali celo mačkami. Še ko smo septembra mlatili žito, je bilo za malico suho meso čudovite barve, lepo sočno, kot pomladi.

Takale žetev v šestdesetih letih je bil že novodoben način, saj Tone kosi žito z nalašč zato prilagojeno koso. Na ročaj kose je bil pritrjen nekakšen lok, nanj pa je bila pripeta tanka mreža, ki je ob košnji ravnala odrezano žito, da je padalo bolj v vrsto. Za njim pa so žanjice naredile povresla ali poreslja, žito samo nekoliko poravnale in ga polagale v snope. Snope so potem povezale in položile v »postati«, od koder se je potem naložilo na voz.

Dragocen opis fotografije na zadnji strani je pri današnjih fotografijah še bolj redek, kot je bil včasih. Na zadnji strani fotografije je videti, da je bila vložena v album.