1890 Begunje – Vincenc de Toni

 Na uokvirjeni fotografiji je Vincenc de Toni (*1851 +1907), gostilničar, trgovec, mesar. Fotografija je pod steklom v okvirju visokem 70 cm. Kako je fotografija nastala, ne vemo. Prav tako ni znan fotograf, ki jo je napravil.

Starost možakarja na sliki sem ocenil na 40 let, torej je fotografija nastala okrog leta 1890. Ni mi znano, da bi takrat v naši okolici deloval kakšen fotograf pa tudi sploh fotografij iz tega obdobja v arhivu Stareslike nimamo.

Na voljo so nam fotografije Vincenca de Tonija, ko je bil 10 do 20 let starejši in smo njegovo identiteto ugotavljali na osnovi podobnosti. Pa še slika je shranjena z drugim Vincencovem portretom, ki je približno enako uokvirjen.

Pod roke pa nam je prišel članek, ki opisuje Vincenca in njegovega sina. Prispevek je bil objavljen 1961 v reviji Misel, mesečnik za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji. Članek je povzet po objavi v reviji Ameriška domovina, napisal pa ga je urednik Ameriške domovine Jaka Debevec.

Iz spominov rajnega Meniševca

Hrenovo domačijo na Menišiji je kupil podjetni Italijan Vincent de Toni, odtod torej priimek pri hiši: pri Cencovih. Poročil je Slovenko in dobro jima je uspevala gostilna in prodajalna. Sčasoma sta odprla še mesnico, ki je bila prva na vsej Menišiji. Nihče na vsem svetu ni bil tega bolj vesel kot jaz. Prej sem moral namreč teči v Cerknico po meso, kadar se je našemu očetu poželelo malo župce in nekaj mesa s hrenom. Ni bilo to dostikrat, toda bilo je pa le. Po četrt ali po pol kile mesa sem moral v Cerknico, natančno 8 kilometrov na obe strani. Očetu je navadno dolgo vzelo, da so me ujeli in ekspedirali na zoprno pot. Nisem se toliko protivil zaradi poti same, ampak pomisleke so mi dajale cerkniške “opetce”, pod katerim imenom smo imeli zapisane meniševski fantički cerkniške vrstnike, ki nas niso mogli videti s koncem očesa. Razume se, da je bilo v tem oziru “prijateljstvo” vzajemno, to se pravi, da nismo mi nič bolj ljubili Cerkljančke, kot so oni nas. Narobe je bilo za nas, če smo se prikazali v nij revirju, in slaba jim je šla, kadar so oni zašli po pomoti na Menišijo. Naša gmajna, ki se je dotikala cerkniške, ve povedati bogato in zanimivo zgodovino o spopadih na meji. Nekajkrat so žvižgali koprivovci ali bičevniki po glavah, naših in sovražnikovih.

Zato sem bil zares vesel, ko so pri Cencovih začeli z mesnico. Ne vem, če so jo prav zaradi tega ali kaj.

Gospodar Cenc je bil prijazen človek in tudi precej po naše se je sčasoma priučil govoriti. Zelo rad je zahajal na lov, kar je podedoval po očetu tudi sin Toni, ki je tudi meni prvi roko držal, ko sem pritisnil na petelina, in me je ujel v roke, ko me je vrgla puška vznak. Rekel mi je, naj pomerim in ustrelim v grm, kjer je skakalo nekaj tisoč ali vsaj par sto vrabičev. Pa sem sprožil in če se prav spominjam, je padel eden, pa še tisti menda od strahu, ko ni bil vajen streljanja. Toni me je potem večkrat vzel na lov, toda največkrat sta jo mahnila v gmajno s Krajnčim Francetom, ki je bil prvi lovec na Menišiji.

Bila sta kot ustvarjena za medsebojno družbo. Oba dobra lovca in oba molčeča, kot bi bila mutasta. Po ves dan sta šarila po gmajni, ne da bi spregovorila besedico.

O tej njiju molčečnosti so pripovedovali sledečo zgodbico, ki zares pokaže, kako redkobesedna sta bila. Neke nedelje zjutraj po prvi maši sname Kranjč France puško s stene, pokliče psa in se napoti skozi Cencov kot. Nič se nista prej domenila, da bosta šla na lov, a vendar je že čakal Toni pred vrati s puško in se pridružil Francetu. Gredoč proti zelnikom pogleda Toni na nebo in omeni: “Dež bo.” France ne reče nobene na to in ves dan nista spregovorila ene same besede. Ko sta se pa zvečer vračala domov in sta bila v Cencovem kotu, pa France pogleda na nebo in meni:”Kaj se ve.”

Cencova mesnica 2015

Cencov kot proti zelnikom 2015; Foto: Janez Turšič

Slovarček:

• mutast: nem
• eskpedirati: poslati

Viri:

• Sonja Žvelc
• dLib – http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ENFKCMIZ

Kraj: Begunje
Datum: 1890
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Turšič – Cenc
Fotografiral: Miloš Toni, 18. 3. 2016
Oblika: uokvirjena fotografija 20×30 in publikacija