1957 Benetke – Kdo je napravil Vidku dirkalne čevlje III.
Ohranil se je negativ, ko so se udeleženci izleta Kmetijske zadruge Begunje 19. novembra 1957 odpravili na izlet v Benetke in Trst. Za tiste čase je bilo to nekaj neverjetnega.
Da ne bodo prišli domov praznih rok, so skupaj kupili kar 18 koles znamke Bianchi. Bila so odlična, lahka v primerjavi s kolesi, ki so se uporabljala doma. Pa še cena je bila ugodna. Zimc se je spomnil, da je bila cena 18.000 din, pri nas pa je takrat bilo slabše kolo čez 30.000 din.
Ivan Intihar – Zimc se spominja: ” Sam nisem imel dovolj denarja za nakup kolesa, saj na takšen nakup prej niti pomislil nisem. Vseeno sta me Vinko Toni in Franc Kranjc, takratni direktor žage v Begunjah, vprašala, če bi tudi jaz kupil kolo. Franc Kranjc je kar iz trgovine poklical tržaškega slovenca Filipa Cajnardija, da mi je posodil denar. Filip Cajnardi je v tistih časih prevzemal in odkupoval les na žagi v Begunjah za italijansko tržišče. Ko je Cajnardi prišel naslednjič v Begunje, sem mu znesek vrnil.
Kolesa smo zavili v papir in jih naložili na streho avtobusa (18 koles). Na mejnem prehodu ni bilo zapletov, uredili smo z dvema pletenkama Ciantija in 200 lirami.
Domov smo prišli pozno ponoči 20. 11. 1957.
Dogodek je bil doma zelo odmeven. Odmev je segel daleč iz Begunj, saj je bil v satiričnem časopisu Pavliha objavljen prispevek o naših dogodivščinah. Objavili so celo sliko avtobusa, natovorjenega s kolesi.”
Ob dveh smo spet šibali na ladjo in se odpeljali proti ta pravim Benetkam, kjer smo se izkrcali pred hotelom Garibaldi, ali Gabrielli ali nekaj na »G« pa ne Gantar. Smo šibali na Most vzdihljajev. Pravzaprav smo si ga ogledali z enega drugega mostu, od koder nas je vlekel na Markov trg, kjer je bilo skoraj več golobov kot turistov. Sem se tam takoj spomnila, kje so snemali »Smrt v Benetkah« in si od zunaj ogledala to kvarno, kjer se baje zbira smetana jet seta. Ja, pa yapiji tudi, ja. Tam je kofe 17 evrov, ampak igra muzika in streže natakar v admiralski uniformi. Ponovno smo ušle vodiču in šle za vogal na kofe. Natakar ni bil v admiralski uniformi, je imel pa črne hlače in belo srajco. Pa kofe je bilo tudi samo tri evre. Muzika je pa bila. So igral trije Indijanci. Eden je bil iz Peruja, eden iz Ekvadorja in eden iz Argentine in je bil enemu našemu politiku podoben. Majhen pa grd. Pustmo stat. Ko je bila ura cajt, smo odšle na parkirišče za ladje in počakale vodiča. Vkrcali smo se in odpeljali proti Punta Sabbioni, kjer smo se napokali na avtobus in odpeljali proti domu. Na avtobusu smo še pripravili kviz za sodelavko, ki se je odpravljala v penzijo. In ker je na vsa vprašanja odgovorila pravilno, je prejela servis za šnops iz muranskega stekla.
Hvala bogu je bilo lepo vreme in toplo. Doma je padal dež, sem bila zmatrana in sem šla zofort šlafen.
Konec
- Frančiška Troha, Brešča mama – Begunje,
- Ivanka Brancelj – Brezje,
- Jože Hren, Bezuljak,
- Jakob Kranjc – Topol,
- Anton Nared – Dobec,
- Ivan Intihar – Zimc, takrat Brezje,
- Miro Rožanc v balonarju – Begunje,
- Franc Doles, zidar – Begunje,
- Niko Simičak – Cerknica,
- Zdenka Meden, Jankotova – Begunje.
- Anton Koščak – Begunje,
- Silva Lah – Begunje,
- neprepoznana,
- Jože Mrak, pol zakrit – Kurja dolina,
- Jože Hren – Bezuljak,
- Janez Rožanc – Begunje,
- Jože Zalar z golobom pred obrazom- Dolnje Otave.
Slovarček:
- balonar: lahek plašč za prehodno obdobje,
- zofort šlafen (notranjska nemščina): takoj spat.
Viri:
- Ivan Intihar – Zimc, Begunje,
- http://www.benetke.com/showFullText.php?articleNodeCode=60482618940
Kraj: Benetke
Datum: 19. november 1957
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 15. 12. 2014
Oblika: negativ 6×6
RSS - Posts
Ko sem se silno zabavala ob tem potopisu, sem obudila še svoje spomine na Benetke. Čudno podobni so. Dvakrat sem bila tam in obakrat sem divjala za vodičevim dežnikom. Edina razlika je bila v tem, da je bil enkrat zaprt, drugič pa odprt. Golob pa me je posral malodane po glavi kar v Portorožu. Pravzaprav galeb, ne golob. Pravijo Italijani, da to prinaša srečo.