Skip to content

1945 Dachau – Pred pečjo

11. 12. 2016

11posadkakremat-celamstAmeriški vojaški fotografi in novinarji so potrebovali posnetke za objave, zato so sestavili ekipo bolje ohranjenih internirancev, ki so se oblekli tako, kot je bila oblečena zadnja posadka, preden so jo Nemci postrelili. V roke so vzeli krematorijske rekvizite in se postavili pred fotografe.

Poboj prave posadke sta preživela le Ludvik Demšar in njegov brat Rudolf, ki sta edini avtentični osebi na tem posnetku. Ludvik je vedel, da Nemci pobijejo célo krematorijsko posadko po šestih mesecih dela, da izginejo priče grozodejstev, ki so se tu dogajala (mučenje, obešanje, sežig). O poboju posadk je Ludvik molčal in vsakodnevno oprezal s hodnika krematorija.

Tudi v soboto, 28. 4. 1945, je bil Ludvik na hodniku, ko se je na dvorišču ustavil eksekucijski vod.

Oficir je izdal glasno ustno povelje: “Alle erschießen!”

Ludvik je slišal in razumel. Stekel je do brata in planila sta v sosednji prostor, kjer so bile shranjene krste za eventualne nemške veljake, ki so bili internirani, ker se niso strinjali s Hitlerjevo politiko. Skočila sta v krsti in se pokrila. Brzostrelke so zadrdrale po krematoriju. Vojak je pogledal tudi v prostor s krstami. Nikogar ni videl. Ko je vod odšel, je nastopila smrtna tišina. Začelo jima je zmanjkovati zraka. Odkrila sta krsti in bila rešena.

Nista si upala vrniti se v svoj blok. Morala sta biti mrtva. Zato sta bila raje lačna in sta prenočila vsak v enem pepelišču peči. V nedeljo zvečer sta dočakala osvoboditev logorja in naslednji dan že režirala posnetke fotografom.

11posadkakremat-celamst-1V sredini stoji Rudolf Demšar, star 36 let in 11 dni.
11posadkakrematSkrajni desni je Ludvik Demšar, star 47 let, dva meseca in 7 dni.

Slovarček:

  • Alle erschießen! : Vse postreliti!

Viri:

  • očetova pripoved

Prispevek je napisal: Rudi Demšar, dr. vet. med., prof.

Kraj: Dachau, Nemčija
Datum: 30. 4. 1945
Avtor: neznan
Zbirka: Rudi Demšar
Skenirano: Rudi Demšar
Oblika: skenirana datoteka

One Comment leave one →
  1. 11. 12. 2016 08:59

    Slišala sem že to strašno in pretresljivo zgodbo, nisem pa vedela, da obstaja tudi fotografija. Kako je mogoče, da se zlo lahko tako razbohoti, se vedno znova sprašujem. Ne čudim se, da mnogi ljudje, ki so preživeli strahote vojne težko govorijo o njih, kot večkrat omenja pisatelj Boris Pahor, saj so nedoumljive drugim, njih pa so nepopravljivo zaznamovale. In kar je najbolj žalostno: človeštvo je sposobno take reči zanikati in pozabiti.

Dodajte komentar

Discover more from Stare slike

Subscribe now to keep reading and get access to the full archive.

Continue Reading

%d bloggers like this: