Skip to content

1960 Lož – Pred Patrnaštovo hišo

17. 01. 2017

rrrHišo, ki se ji je najprej po domače reklo Patrnaštova potem pa Bravcova (od kakega leta 1925 naprej), je aprila 1960 fotografiral Vinko Toni. V njej je še globoko v 19. stoletju živel Jakob Morelj iz Slovenske vasi pri Pivki, ki je domačijo podedoval, za njim pa njegovi potomci. Eden od njih, Janez Morelj, se je poročil s Terezijo Ovsec iz Vrhnike, ki je kot porodniška babica dobila vzdevek Mam∂ka. Pozneje je Mam∂ka imela drugo hišo na robu Loža, ki pa je bila požgana, zato domnevamo, da je v tej hiši Mam∂ka spet živela po vojni skupaj s hčerino družino. Hiša, od koder je bil doma Janez Žan Bravec, mož Mam∂kine starejše hčere Marije, je bila Bravcova gostilna na koncu Loža (ali začetku, gledano iz cerkniške smeri). Ampak tisto je že druga slika in druga zgodba.

Ženska, ki stoji med vrati, je Mam∂kina hči Marija Bravec, mati Mimi in Franceta, na dvorišču in stopnicah pa sta njena vnuka ter Odamova otroka iz soseščine, tudi sorodnika po snahi. Zadaj se vidi turn cerkve svetega Petra v Ložu, pred njim pa starodavno župnišče, ki je tedaj služilo kot stanovanjska zgradba. Hiša je postavljena v strmini in do vhoda vodijo kamnite stopnice, okence na levi spodaj pa daje slutiti, da je bil tudi tam nek prostor, mogoče klet ali hlevček.

rrr Od leve so na sliki:

  • Miloš Toni,
  • Marjana Toni,
  • Sanda Mlakar,
  • Miro Mlakar,
  • v vratih pa Marija Bravec.

Miloš in Marjana sta najbrž prišla s starši na obisk na materin dom, vrstnika Miro in Sanda pa sta se prišla igrat in družit kot to otroci pač radi počno.

*

Ker pa je bila Mam∂ka porodniška babica, naj tu prilepim nekaj spominov in pripovedi, ki se navezujejo na rojevanje otrok. Vse, kar je bilo povezano s spolnostjo, spočetjem, nosečnostjo in porodom, je bilo stoletja še do nekaj desetletij nazaj zapredeno v mrežo skrivnosti in tabujev. To je bila tema, ki je bila grešna in umazana, o njej se ni govorilo v spodobni družbi, še posebno pa ne pred nedolžnimi otročiči. Če pa že, samo v šifrah.

Kadar je pogovor nanesel na temo, ki po njihovem mnenju ni bila za otroška ušesa, so se udeleženke pogovora – večinoma so bile to same ženske – opozarjale: “Oblačno je!” ali pa “Tukaj nismo vsi obuti!” in pogovor je postal še bolj skrivnosten ali pa je krenil v drugo smer. Če so ženske med klepetom ob vodnjaku ali na perišču domnevale, da je katera od sosed noseča, so rekle: “Menda je XX spet TAKA!” Ko je šla rodit, se je reklo: “Je šla v Rim!” In če smo hoteli vedeti, kje je to in zakaj je odšla, so rekli: “Otroka je šla kupit!” Kajti otroke se je v mojem času vedno kupilo. V petdesetih letih so ženske že pogosto hodile rodit v porodnišnico. Mene so “kupili” v Ljubljani na Šlajmerjevi ulici, domov pa so me po enem tednu pripeljali do Rakeka z vlakom, potem pa na avtoštop, ki se mu takrat še ni tako reklo – s kamionom, ki je peljal pesek proti Cerknici in se je v njem neznansko kadilo. Tako so mi povedali čez leta.

Ko sem pozneje, ko smo bili že v Podcerkvi, spraševala teto Štefko, od kod sem prišla, mi je takole razložila: “Nekoč je šla tvoja mama plenice prat v Grintovec (hudourni izvir pod vasjo). Ko je izpirala plenico, se je vanjo ujela ribica in mama jo je prinesla domov. Ko je plenico odvila, je bila pa v njej majhna punčka in to si bila ti!” Toliko, da se ve.

Velikokrat so v zvezi s prinašanjem otrok omenjali štorkljo, vendar je nikoli nismo videli in tudi ne vedeli kakšna je, nihče nam je ni znal pokazati ali opisati dovolj nazorno. Štorkelj tukaj enostavni bilo, da bi nam pokazali kakšno … Bolj prepričljivo je zvenelo tisto o trgovini. Ko sem hodila v prvi razred, sem še vedno verjela v ribice iz Grintovca, štorklje, trgovine z otroki v Rimu … v Miklavža pa ne več, čeprav naj bi tudi kdaj prinesel kakšnega otroka. Če pa je kak moški imel odpeto vautaro, so ga hitro opozorili: “Trgovino imaš odprto!” in ko sem vprašala, zakaj rečejo vautari trgovina, je nekomu ušlo:

” Ta je pa za mulce prodajat!”… Več ni bilo mogoče izvedeti – kot da so jim jeziki zmrznili, samo nasmihali so se kakor v zadregi. No, nekoč sva se s sosedovo Jožo, ki je bila že velika, saj je hodila v tretji razred, učili voziti kolo nad štango, pa me tam med sadovnjaki nenadoma vpraša:

“Pa ti veš od kod pridejo mulci?” Malo presenečena sem začela o Grintovcu, ribicah in trgovini, pa me prekine:

“Ma, ne!! Mami v trebuhu zrastejo!”

“??”

“Ja, in ko je mulc dovolj velik, se pa popek odveže in pride ven!… Pa ne smeš nobenemu povedati!” … Obremenjena z novo skrivnostjo sem tiho izginila domov in še dneve premišljevala, kako je s tistim trebuhom in popkom, ki se odveže. In kako, da mulc kar zraste. Še dobro, da samo mamam.

Ko sem bila malo večja, se je že dalo tu in tam kaj prebrati, kako je s temi rečmi, a nam seveda še vedno marsikaj ni bilo jasno …

Našla sem zapis pripovedi Polovnikovega ata, ki se je spominjal, da je bilo v njegovi mladosti pri njih nadvse svečano, ko so pričakovali rojstvo novega družinskega člana. Poleg babice so poklicali tudi kuharico, ki je poskrbela za dober obed ne le za porodnico, ampak za vso družino. Otrokom so pojasnili, da bo Jezušček prinesel angelčka v hišo in ko se je otrok rodil, jim ga je babica – “Lepa ženska”, je rekel pripovedovalec – pokazala: “Jezušček ga je prinesel. Tonček mu je ime!” Slovesno vzdušje je trajalo še nekaj časa, saj so botri otroka takoj ali vsaj čim prej nesli h krstu in temu je spet sledila pojedina. Otroci so dobili majhne pogačke, porodnica pa veliko pleteno pogačo iz mlečnega testa. Zaklali so kokoš in porodnici postregli s kurjo juho.

V Kotu pri Ribnici, kjer je bila doma Petračeva mama, je bilo malce drugače: “Z bratom so naju zaprli v zgornjo sobo in tam sva morala čakati, da bo Sveta žena prinesla k nam dojenčka. Odprla sva okno in vpila po vasi: ‘ Pri nas imamo pa mládu, pri nas imamo pa mládu!’ Jadrno so naju vsi zgroženi utišali: ‘Kaj bo pa Sveta žena rekla!!?”

Tudi sicer je pogosto veljalo, da dojenčka prinese v hišo babica ali Sveta žena ali kakor so ji pač rekli. Za globovško babico so rekli otrokom, da dojenčke ulovi v nekem studencu in jih prinese v kovčku … Imela je izjemen privilegij, saj se dojenčki nikoli niso prikazali nikomur drugemu, sploh pa ne otrokom, naj so jih še tako klicali in vabili … tako se je spominjal Petračev ata.

Obiski – največkrat mati, botra ali teta – so porodnici prinesli v dar kokoš, živo ali zaklano, črnega vina in sladkorja – same krepke hrane, da si bo hitro opomogla in poprijela za delo, pa da bo imela zdravo kri in veliko mleka. Dejstvo je, da je bila še pred drugo vojno umrljivost porodnic in novorojenčkov ogromna. Porodnice so v slabih higienskih pogojih in ob slabi hrani umirale zaradi izkrvavitve in infekcij, otroci pa zaradi nuotrajnce, kar je največkrat tudi pomenilo okužbo prebavil ali dihal.

Čez desetletja sem ugotovila, da so bile razlage, od kod pridejo otroci, zelo zanimive in različne iz kraja v kraj:

Na Babnem Polju jih je prezidanska babica prinesla iz čarne in skrivnostne Trebuhovice, zato je prihajala v hišo v gumijastih škornjih, saj je morala otroke loviti po vodi.

Tudi na Blokah in na Gori so otroke dobili iz studenca; tako je pripovedoval Petračev ata.

V Loškem Potoku so otroke potegnili iz kadi; celo dr. Anton Debeljak je nekje napisal, da so ga potegnili iz kadi, seveda tiste velike lesene iz hrastovih dog, v kakršnih so kisali zelje in repo.V Vrhniki in najbrž še kje po Loški dolini so otroci prihajali iz Obrha, množično pa so jih nosile tudi štorklje.

Na Bloški Polici so hodili po otroke v Veselovo jamo. Mislila sem, da je njeno ime morda samo prispodoba za nekaj drugega, pa mi je Jernekova mama, ki je bila doma s Police razložila, da je to kot soba velika jama nad Veselovo domačijo in da je v njej tudi voda … So te zgodbe o dojenčkih, ki pridejo iz vode, morda ostanki predkrščanskih verovanj, povezanih z boginjo plodnosti, mokrote itd.?

Našla sem tudi zapis o tem, kako je bilo v Kotu pri Ribnici, ko se je telila krava: “Prišel je moški, ki so ga klicali Sveti Anton. On je pomagal teletom na svet. Vsi so bili zaskrbljeni, da ne bi šlo kaj narobe in vsa družina je dolgo in glasno molila, da bi tele srečno prišlo na svet in bi si krava kmalu opomogla, saj je bila rednica družine. Glavna hrana je bilo mleko in močnik, smetano pa so prodali, da je bil kak dinar od nje.

V tem prispevku je pogled na hišo še z druge strani.

Slovarček:

  • turn, türn, tjurn: zvonik, stolp

Viri:

  • sms. ZRC-sazu.si (A. Pleterski: Baba Babnega polja)
  • M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas, Lj., 2004
  • Notranjski listi
  • Janez Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem

Kraj: Lož
Datum: april 1960
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 26. 6. 2014
Oblika: negativ 135

Advertisements
4 komentarji leave one →
  1. 17. 01. 2017 08:54

    Jaz, ki sem rojena 1960 leta, sem verjetno ena zadnjih, ki so bili rojeni doma. Ata je šel s kolesom čez Strmec po babico v Grahovo, da je pomagala mami. Seveda so tudi mene kupili.
    In ko sem bila stara 4 leta, so tudi pri Gočavih kupili punčko Marico. Doma sem sprosila denar, to je bilo nekaj nežk in sem šla sama, čez Tabr h Gočavim, da bi jo kupila. Ko sem prišla tja, so mi Marico pokazali in bila je tako luškan otroček, da sem še bolj vztrajala, naj mi jo vendar prodajo, saj imam denar. Ko ni nič pomagalo, so pa rekli, da jo ne bom mogla sama nest in naj pride mama z mano. No, še kar potolažena sem odšla domov, vendar se ne spomnim, kako so me potem pregovorili, verjetno je bilo veliko joka.
    No, čez 26 let, pa je Marica le prišla k man, vendar jo je plačal moj brat Jože, ki se je poročil z njo in je moral plačati šrango. 😀
    Teličke je pa ata ponoči lovil po Tabru okoli cerkve.

  2. francmazi permalink
    17. 01. 2017 13:39

    V poučnem opisu je omenjen tudi nekoč splošno uporabljan izraz vautara, ki me je spomnil na pripetljaj iz otroštva. Iz Gabrenjeve gostilne na Rakeku je stopil že priletni Ludvik Demšar, mesar in znan duhovitež, ko ga je mimoidoči opozoril. “Ludvik, vsaj vautaro si zapri”, Ludvik pa mirno:”Eh, crknjen merjasc ne bo nikamr ušu”.

  3. Ivanka Gantar permalink
    17. 01. 2017 17:49

    Tudi jaz sem crknila. Od smeha.

  4. Anonimnež permalink
    17. 01. 2017 20:30

    Tudi pri nas so rekli stari možakarji- da je pri crknjenemu prašiču lahko hlev odprt.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: