Skip to content

1942 Lož – France Bravec, prvi del: Na pragu odraslosti

26. 11. 2016

161117852

Franc Bravec, Braucov France iz Loža, je bil rojen 1. decembra 1925. Na tej fotografiji je star sedemnajst let. Sliko je njegov nečak Miloš Toni našel v albumu svoje mame, Francetove sestre Marije. Le kdo je leta 1942 fotografiral po Ložu, se sprašuje njegov nečak … Vojna je, zgodil se je že partizanski napad na Lož, minila je italijanska ofenziva, Lož je požgan, mnogi možje pobiti, drugi v partizanih …

France je oblečen v suknjič, ki je videti kot predelana vojaška uniforma, obraz pa je gladek in nežen, nepopisan list tako rekoč, lasje pa že po fantovsko počesani nazaj. Videti je še tako zelo mlad, skoraj otrok, a je šel tudi on v partizane, v Bračičevo brigado. Slabo leto kasneje, ko še ni imel osemnajst let, so ga ujeli Nemci in ustrelili. Streljanje je skoraj čudežno preživel.

Dogodek je rojaku in pesniku Jožetu Udoviču, ki je Franceta nedvomno poznal, saj je tudi sam del mladosti preživel v Ložu, dal motiv za pesem, ki je objavljena v Udovičevem Zbranem delu v prvi knjigi na strani 17. Ko sem jo brala prvič, še nisem poznala povezave. Nanjo me je opozorila Francetova žena, ki kopijo pesmi hrani med spomini na moža, ki je umrl 2. maja 1986, le nekaj mesecev prej kot Jože Udovič.

BALADA

Uporna vrsta, prejšnjo noč zajeta,
stoji v svetlobi motnega večera
pred ilovnatim grobom, ki odpira
ovlaženo čeljust: zelena četa,
ki bo morila, se že zbira.
Pokopališče plašen ptič preléta.

Za staro cerkvijo v temačni hosti
pričenja burja črno mašo gosti,
že orgle debel žalostno bučijo.
Najmlajšemu med njimi se zazdi,
da strelcem je pod plašči videti kosti.
Iz cerkve sveč mrliški vonji zadišijo.

Vsa duša se mu iz oči zasveti,
strmi jim v prsi, vidi v njih krastačo
mesto srca potuhnjeno čepeti,
v lobanjah vidi ždeti zvito kačo.
Nebo preplavil vlažen je oblak,
razlil po njem povodenj sivih mlak.

Tedaj med svečnike in svete slike
v zatohli cerkvi, med svetnike,
ki se ne menijo za kri in smrt,
odjekne grom; ko padajo zadeti,
jih plamen pušk ko glorija obsveti,
grob jih pogoltne, lakomno odprt.

Živ pade v grob najmlajši med mrliče.
Tedaj pa se mu v grozi razodene,
da ga življenja glas iz jame kliče.
Ko pozno v noči tujec dalje krene
in ko odbije ura mrtvim spanje,
v odprtem grobu pade rosa nanje,

med njimi, ki tekó jim smrtne rane,
kakor za znamenje izbran iz groba vstane.
Počasi mesec med oblaki sine,
zasuje jamo s cvetjem mesečine,
strmi nad njimi, ki ležé objeti,
in živemu na gozdni poti sveti.

161117852zSlika na hrbtni strani nosi napis: ” Lož 1942 u zimi.” Datum veliko pove o težkem in razburkanem času, ko je fotografija nastala, ničesar pa o fotografu. Fotograf Vinko Bavec takrat še ni bil v taborišču Monigo – je morda fotografiral on ali pa nekdo drug? Vprašanje ostaja brez odgovora.(Nadaljevanje sledi)

 

 Viri:
  • Miloš Toni, Cerknica, november 2016, pisno
  • Julka Bravec, Lož, oktober 2016, ustno
  • Jože Udovič, Zbrano delo, Prva knjiga, Ogledalo sanj/Darovi, DZS, Ljubljana 1999, zbirka Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev

Kraj: Lož
Datum: 1942
Avtor: neznan
Zbirka: Miloš Toni
Skenirano: 17. 11. 2016
Oblika: fotografija

Advertisements

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: