1923 Bezuljak – Prijatelji

Jože Turšič – Kocjanov je bil rojen 1905. leta. Bil je zelo priden fant, že pred II. svetovno vojno si je kupil kolo in se z njim vozil na delo na Gornikovo žago v Dolenjo vas. Ves denar je prinesel domov materi. Rad je pomagal. Ko so pri sosedih Kovačevih poleti 1930 kopali jamo za štirno, je tudi Jože pridno pomagal. Njegova mama ga je silila naj gre vendar kosit, ker je bilo lepo vreme. On pa je svoji mami odgovoril:” Bom že pokosil senožet, sosed Jože zdaj potrebuje pomoč pri izkopu. Ko bo štirna narejena, boste pa vedno tam stali s škafom.” Kocjanovi in tudi vsi ostali “Guorejnc∂”so morali hoditi po vodo k vaškemu koritu, približno 100 m daleč.

Jože se je poročil jeseni 1942, rodila sta se mu hčerka in sinček, ki je umrl star komaj 6 mesecev. Med vojno je bil na Rakeku, po koncu vojne se je umaknil na Koroško in bil vrnjen v Teharje. Ni se vrnil domov. Njegova mama, Frančiška Turšič, roj. Žnidaršič, je svoji sestri Ančki v Ameriko takole pisala:

Draga sestra!
Po dolgem času Ti moram sporočati, da sem še pri življenju in sem z velikim veseljem prejela Tvoje pismo, katero me je tako presenetilo, da sem od veselja in presenečenja na glas zajokala. O, ko bi Ti vedela, draga sestrica, samo malo našega trpljenja. Kaj smo vse prestali, se ne da popisati. Malo že veste, pišeš, da ste brali v časopisih; čudno ni, da smo živčno uničeni. Vsemogočnemu se moramo zahvaliti, da smo še živi. Največja muka pa je, ker nič ne vem za sina Jožeta, upam, da se bo mogoče še vrnil.

Najbolj pa mi je težko, ko vidim njegova dva mala otročička. Poročil se je bil pred tremi leti tu v Bezuljaku. Ona sedaj še živi pri svojem očetu in je za gospodinjo. Torej Tvoj Edi se je tudi poročil? Potrudi se, da mi pošlješ sliko. Kako me veseli, da so tudi pri Tonetu, kakor tudi pri Janezu in Justi še živi in zdravi. Blagor vam vsem skupaj. Ljubi Bog naj vam da še za naprej srečo in zdravje.

Na Kranjčem so pa samo še mati, Tone in Ivanka sta oba že v večnosti, kakor mnogo drugih tam gori in enako tudi v naši vasi, med njimi tudi naš bratranec, Ujčkov Tone. Pustil je ženo in tri otroke. Pri meni doma sta še obe dekleti, da delati. Midva s Kocjanom sva tako zmučena, da bi naju komaj še poznala, a delat pa je vedno treba, da si kaj pridelamo za hrano. Za obleko in obutev pa je vse izčrpano. Dnevno so naši vzdihi: Bog se nas usmili in skrajšaj nam težke čase! Naj za sedaj zadostuje. Moja hči Mima stanuje sedaj na Rakeku, ima tri otroke in je vsaj toliko srečna, da je dobila moža domov.

Prisrčno pozdravljamo Tvojo družino, pri Tonetu, Janezu in Justi.
Tvoja sestra,
Frančiška.
Ameriška domovina (03.11.1945, letnik 48, številka 257)

Janez Žnidaršič – Mežnarjev, brat Jožetove mame, roj. 1898, je kmalu po nastanku fotografije odšel v ZDA. Kot je rekla njegova sestra, Jožetova mama, se je tam poročil s “Polko” – s Poljakinjo. Nikoli se ni vrnil niti na obisk. Domačija v Bezuljaku ga je čakala, žal, zaman. Sedaj so od hiše ostale le ruševine, skednja pa ni več.

Od Mežnarjeve hiše so šli v Ameriko – Združene države Amerike kar trije: sinova Janez in Tone ter hčerka Ančka.

Jože Škrlj, Dolnji Popkov iz Bezuljaka, je prav tako odšel v Ameriko s trebuhom za kruhom.

Njegov nečak Jože Škrlj, ki živi v Cerknici, je na fotografiji takoj prepoznal svojega strica iz Amerike. Povedal je, da se iz otroških let spomni, da je stric delal v rudniku. Tam se je smrtno ponesrečil. O tem so jih obvestili šele, ko so jim nakazali dediščino.

Ana Ule – Čejdn∂kava, roj. 1905 Poglejmo kako ima spredaj lepo skolmane lase, spletene v kito, ki so jo dekleta spela na zatilju s frketami v klobčič. Poročila se je z Jožetom Brezcem, Dehinčim iz Begunj in sta ustvarila družino pri Čejdn∂kavih v Bezuljaku.

Antonija Žnidaršič – Mežnarjeva Tonca, Janezova najmlajša sestra, roj. 1905. Kako lepo si je uredila frizuro! Spredaj si je skodrala lase s posebnimi vročimi kleščami, dolge lase si je spletla v kito in jo pripela tako, da jo vidimo na vrhu glave. V laseh ima tudi okrašeno zaponko (prpjenc) Poročila se je s kolarjem Janezovim Tonetom – Antonom Debevcem iz Begunj. Oba z možem sta bila odlična pevca, sodelovala sta tako pri pevskem zboru Prosvetnega društva kot pri cerkvenem pevskem zboru v Begunjah. Imela sta več otrok.

Tudi ona je svoji sestri Ančki napisala pismo, obe sta bili objavljeni v časopisu ameriških Slovencev “Ameriška domovina”.

Pismo iz domovine

Mrs. Anna Zalar, 1038 E. 70. St., po domače Mežnarjeva, je prejela od svojih dveh sester Tonce in Frančiške pismo iz Bezuljaka pri Begunjah, ki se glasi:
30. avg. 1945.

Draga sestra!
Tudi jaz se veselim, da si se oglasila po tolikem času. Veseli me, da ste vsaj tam še vsi živi in zdravi. Jaz sedaj stanujem v Begunjah v Matičičevi hiši, ker naša domačija je požgana. Res so bridki dnevi in grozni, pa še ni ne konca ne kraja. Da bi se le vrnil mož in pa sin Tone domov, potem bi se že kako preneslo. Od maja meseca ne vem nič o njiju, ali sta še živa ali ne. Človek bi kar obupal od samega gorja, takale družina pa ostati brez očeta in vsega potrebnega. So pa še dobri ljudje, ki nam pomagajo, da rinemo naprej, pa kaj, ko je kar vsak okusil to strašno vojsko, eni manj drugi bolj.

Bodi pozdravljena in pozdravi tudi pri Tonetu in Janezu.
Z Bogom! — Tonca.

Marija Turšič – Kocjanova Mima, roj. 1907, sestra Jožeta Turšiča in nečakinja Janeza in Antonije Žnidaršič. Poročila se je z Janezom Zalarjem, Jakopovim s Kožljeka. Družina je živela nekaj časa v Grahovem in nato na Rakeku. Dočakala je 100 let.