1923 Bezuljak – Prijatelji
Ne vem, ob kakšni priložnosti je nastala ta lepa fotografija. Po ozadju bi sklepali, da je nastala v ateljeju, toda tla ne podprejo te domneve. Mogoče je fotograf prinesel s seboj tudi “kuliso”? Ko sem dobila v roke to staro fotografijo v Bezuljaku pri Čejdn∂kovih, sem prepoznala le dekle levo zgoraj. Jaz sem jo poznala kot Čejdn∂kovo mamo. Moja sestra Marija je prepoznala ostale razen fanta desno spredaj. Tega je prepoznal njegov nečak. Vse osebe na sliki so nekako povezane.
Na sliki sta v sredini brat in sestra, Mežnarjeva Tonca in Janez, ki je odšel v Ameriko, njuna nečakinja in nečak, Kocjanova Mima (stoji na desni) in Jože (spredaj levo), zadaj levo stoji soseda Čejdnikova Ančka, vsi so bili doma v ” t’ guorajnm∂ kuonc∂”. Spredaj desno pa sedi Popkov Jože, ki je tudi odšel v Ameriko. Mogoče pa so se slikali ob slovesu? Vsi so pražnje oblečeni, fantje v oblekah s kravatami in lajbči, dekleta v oblekah z belimi predpasniki, kar ni bila delavniška noša. Vsa tri dekleta imajo tudi verižice, ki so jih nosile le ob nedeljah.

Jože se je poročil jeseni 1942, rodila sta se mu hčerka in sinček, ki je umrl star komaj 6 mesecev. Med vojno je bil na Rakeku, po koncu vojne se je umaknil na Koroško in bil vrnjen v Teharje. Ni se vrnil domov. Njegova mama, Frančiška Turšič, roj. Žnidaršič, je svoji sestri Ančki v Ameriko takole pisala:
Draga sestra!
Po dolgem času Ti moram sporočati, da sem še pri življenju in sem z velikim veseljem prejela Tvoje pismo, katero me je tako presenetilo, da sem od veselja in presenečenja na glas zajokala. O, ko bi Ti vedela, draga sestrica, samo malo našega trpljenja. Kaj smo vse prestali, se ne da popisati. Malo že veste, pišeš, da ste brali v časopisih; čudno ni, da smo živčno uničeni. Vsemogočnemu se moramo zahvaliti, da smo še živi. Največja muka pa je, ker nič ne vem za sina Jožeta, upam, da se bo mogoče še vrnil.Najbolj pa mi je težko, ko vidim njegova dva mala otročička. Poročil se je bil pred tremi leti tu v Bezuljaku. Ona sedaj še živi pri svojem očetu in je za gospodinjo. Torej Tvoj Edi se je tudi poročil? Potrudi se, da mi pošlješ sliko. Kako me veseli, da so tudi pri Tonetu, kakor tudi pri Janezu in Justi še živi in zdravi. Blagor vam vsem skupaj. Ljubi Bog naj vam da še za naprej srečo in zdravje.
Na Kranjčem so pa samo še mati, Tone in Ivanka sta oba že v večnosti, kakor mnogo drugih tam gori in enako tudi v naši vasi, med njimi tudi naš bratranec, Ujčkov Tone. Pustil je ženo in tri otroke. Pri meni doma sta še obe dekleti, da delati. Midva s Kocjanom sva tako zmučena, da bi naju komaj še poznala, a delat pa je vedno treba, da si kaj pridelamo za hrano. Za obleko in obutev pa je vse izčrpano. Dnevno so naši vzdihi: Bog se nas usmili in skrajšaj nam težke čase! Naj za sedaj zadostuje. Moja hči Mima stanuje sedaj na Rakeku, ima tri otroke in je vsaj toliko srečna, da je dobila moža domov.
Prisrčno pozdravljamo Tvojo družino, pri Tonetu, Janezu in Justi.
Tvoja sestra,
Frančiška.
Ameriška domovina (03.11.1945, letnik 48, številka 257)

Od Mežnarjeve hiše so šli v Ameriko – Združene države Amerike kar trije: sinova Janez in Tone ter hčerka Ančka.

Njegov nečak Jože Škrlj, ki živi v Cerknici, je na fotografiji takoj prepoznal svojega strica iz Amerike. Povedal je, da se iz otroških let spomni, da je stric delal v rudniku. Tam se je smrtno ponesrečil. O tem so jih obvestili šele, ko so jim nakazali dediščino.


Pismo iz domovine
Mrs. Anna Zalar, 1038 E. 70. St., po domače Mežnarjeva, je prejela od svojih dveh sester Tonce in Frančiške pismo iz Bezuljaka pri Begunjah, ki se glasi:
30. avg. 1945.Draga sestra!
Tudi jaz se veselim, da si se oglasila po tolikem času. Veseli me, da ste vsaj tam še vsi živi in zdravi. Jaz sedaj stanujem v Begunjah v Matičičevi hiši, ker naša domačija je požgana. Res so bridki dnevi in grozni, pa še ni ne konca ne kraja. Da bi se le vrnil mož in pa sin Tone domov, potem bi se že kako preneslo. Od maja meseca ne vem nič o njiju, ali sta še živa ali ne. Človek bi kar obupal od samega gorja, takale družina pa ostati brez očeta in vsega potrebnega. So pa še dobri ljudje, ki nam pomagajo, da rinemo naprej, pa kaj, ko je kar vsak okusil to strašno vojsko, eni manj drugi bolj.Bodi pozdravljena in pozdravi tudi pri Tonetu in Janezu.
Z Bogom! — Tonca.

Slovarček:
- t’ guorajn∂ kuonc: zgornji konec – del vasi
- pražnje: praznično, v boljši obleki
- lajbči: brezrokavniki, del moške praznične obleke
- štirna: vodnjak, zbiralnik za deževnico
- Guorejnc∂: prebivalci gornjega konca vasi
- skolmane lase: nakodrane s pomočjo vročih klešč, prirejenih v ta namen
- frketa: približno 10 cm velika, kovinska zaponka v obliki črke U, z njimi so si dekleta spenjala kito na zatilju
- prpjenc: lasna zaponka, včasih tudi okrašena
Viri:
- Marija Hren, Bezuljak, ustno, januar 2017
- Jože Škrlj, Cerknica, ustno, april 2017
- Ameriška domovina, 3. 11. 1945, letnik 48, številka 257
Kraj: Bezuljak
Datum: 1923 ?
Avtor: neznan
Zbirka: Valentina Brezec
Skenirano: 27. 11. 2016
Oblika: fotografija nalepljena na karton
Tale pisma pa pretresejo človeka do kosti. Desetletja so jih čakali, pa jih ni bilo.So pa bili ljudje, ki so se naslajali nad njihovo žalostjo.
Ena sama slika, pa toliko vsega – lepote, bridkosti in težkih življenjskih zgodb. Vojna je res najhujša katastrofa, ki lahko doleti človeka – morali biti hvaležni za vsak dan miru, ki smo ga deležni in si bolj prizadevati, da bi trajal…Pa si tako zlahka pustimo vplivati vsemu mogočemu.