Skip to content

1910 Johnstown – Izseljenci

14. 12. 2017

Trije notranjski fantje so se fotografirali v naravi, ki je tako zelo spominjala na domače kraje. Slika je verjetno nastala med leti 1900 in 1910. Iz podatkov, ki jih je moč najti v arhivu Ellis Islanda izhaja, da je eden izmed njih, Matevž Bombač, prišel v Ameriko leta 1909. Gotovo se ni fotografiral že prvo leto, saj se je moral najprej namestiti, si poiskati delo in si kupiti lepo obleko, da bodo domači videli, kako dobro jim gre, čeprav so garali v rudniku od zore do mraka.

Prvi Rakovčani so emigrirali že davnega leta 1884. Izseljevanje je naraslo v letu 1904 in upadlo leta 1907 zaradi krize v Ameriki. Zaradi migracij se je število prebivalcev Rakeka v prvem desetletju 20. stoletja zmanjšalo z 831 na 812 ljudi, kar je dobra dva odstotka. Izseljevanje je ponovno naraslo leta 1911 in nato padalo do prve svetovne vojne.

Naši trije fantje so se naselili v mestu Johnstown v Pensilvaniji, ki je ime dobilo po švicarskem priseljencu Josephu Johnsu. Naselbina je obstajala že leta 1770, mesto pa je postala leta 1800. Devetinosemdeset let kasneje (1889) se je zaradi obilice dežja zrušil jez, ki je zadrževal umetno jezero in 20 milijonov ton vode je izbrisalo mesto z obličja zemlje. A si je le-to kmalu opomoglo in leta 1910 je imelo že 55.482 prebivalcev, ki so delali v premogovnikih, rudnikih železa in jeklarni Cambri Iron Company, ki je bila vodilna tovarna jekla v Ameriki.

Pensilvanija je ena izmed štirih držav, poleg Massachusettsa, Virginije in Kentuckyja, ki je organizirana kot skupnost (Commonwealth of Pennsylvania) in ima v ameriški zgodovini pomembno mesto, saj so tu podpisali Deklaracijo o neodvisnosti, članke o konfederaciji in ameriško ustavo, zato jo imenujejo tudi zibelka ameriškega naroda.

Vsi so oblečeni v “za k mašne gvante”, kamor sodita tudi telovnik in klobuk. Na srčno stran so si pripeli šopke belega cvetja. Srednji ima celo žepno uro in verjetno je v Ameriki dlje časa od ostalih dveh, da si jo je lahko privoščil. Pa tako lepe cankarjanske brke ima.
Ko so šli fantje s trebuhom za kruhom ali pa poleg kruha še po kos potice, so pustili doma nekaj ali nekoga, ki jim je pomenil nekaj več kot ostali. In iz zapisov na zadnji strani razglednice je videti, da so že imeli dekleta in jih skrbi, če jih bodo čakala. Kdo ve, ali so jih? So se vrnili in si ustvarili družine doma ali v svoji drugi domovini?

Na razglednici sta znamki izdaje Washington (desni)-Franklin (levi), ki so ju prvič natisnili leta 1908 in sta bili v obtoku 12 let. Tudi to je pomagalo pri določitvi datum nastanka slike.

Ellis Island so bila vstopna vrata za več kot 12 milijonov emigrantov med leti 1892 in 1954, kjer so opravili pregled dokumentacije in zdravstveni pregled ter dobili vstopno vizo ali pa so jih zavrnili.

Viri:

Kraj: Johnstown, Pensilvanija
Datum: 1910
Avtor: neznan
Zbirka: Marta Mele
Skenirano: 5. 3. 2017
Oblika: fotografija

Advertisements
One Comment leave one →
  1. francmazi permalink
    14. 12. 2017 09:04

    Tudi nekaj bratov pisatelja Ivana Matičiča iz Ivanjega sela je v tistem času šlo v Ameriko. V njegovi povesti Petrinka je pretresljiva pripoved brata Drejca, ki je po 15 letih prvič prišel domov na obisk, s prihranki pa domačim kupil par volov: ” Sprva so se vlekli težki dnevi, vsaka ura je bila muka, dnevi brez konca, tedni brez kraja, a meseci cela večnost. (…) Po trebuhu bi se plazil do rodnega kraja, pregazil vsa morja. In leto se je vleklo za letom, oh, preden jih je poteklo prvih pet.(…) Nastavil sem se bil pred tovarno, kjer je že čakalo sto drugih. Vsak dan smo se hodili nastavljat in so jih od dne do dne nekaj odbrali, slednjič so vzeli tudi mene, ker sem se jim zdel močan in zdrav. (…) Nosil sem železo. Po dva in dva sva nosila stare železniške tračnice z nekega travnika v tovarno, kjer so jih prelivali.( …) Zvečer sem prišel domov, sezul si čevlje, pa je bila v njih strjena kri…(…) Od ram mi je kapala po životu, v čevljih se je zbirala. Da, vsak dan sem čistil iz čevljev strjeno kri, v nedeljo sem pisal domov, da mi gre dobro…( …) Po nekaj tednih so bile moje moči pri kraju ostala je še sama kost in koža na meni. Kdor omaga, ga odslovijo, čisto jasno, z njim si nimajo kaj pomagati. In to sem pričakoval tudi jaz, da bom z drugimi vred vzel konec tam za obzidjem železarne, medtem ko so stopale na naša mesta sveže moči…Pa se me je končno usmilil neki bas in me sprejel v tovarno. Potem je bilo bolje, opravljal sem lažje delo, dasi mi je od jutra do večera visela smrt nad glavo. Bili so tam žerjavi, ki so dvigali ogromne železne trame pa jih prenašali z enega konca na drugega. To je bilo hrušča in trušča, slišati ni bilo sploh nikakega človeškega glasu. Pa se je včasih kaj utrgalo tam gori, in strašna teža je zgrmela zviška in vse zmlela, kar je dosegla…Več let sem prebil v tej strahoti. Na stanovanju pa sem vse noči prejokal in vse nedelje mrl v domotožju.”

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

%d bloggers like this: