Skip to content

1965 Slivice – Doživeli smo pravi orkan

27. 01. 2018
tags: ,

4. julij 1965, Dan borca, državni praznik. Fantje smo popoldan balinali pri gostilni Gnezda na Uncu. Nenadoma, v trenutku, se je močno stemnilo, turobno je postalo, umaknili smo se v gostilno in gledali to čudo skozi okno. Dobro se spomnim, kako se je nenadoma prevrnila, kot bi jo nekdo položil, lipa na dvorišču gostilne. Kakor je to neurje na hitro prišlo, je nato tudi odšlo. V skrbeh smo se vračali vsak na svoj dom, pa po vasi le ni bilo hujših posledic, po tleh so ležali posamezni strešniki, ljudje so hiteli popravljati strehe. Ponoči iz 4. na 5. julij se je orkan ponovil. Nad vasjo Slivice v gozdnem revirju Škocjan (takoj za železniško progo nad vasjo Slivice v bližini čuvajnice pri Lukcu) je nastalo pravo razdejanje, kar nekaj debelih jelk je podrlo tudi v našem gozdu v bližini Hribc.

Na fotografiji je ena od mogočnih jelk, ki jih je v našem gozdu porušil ta orkan. Zadaj sem na fotografijo zapisal: 4. VII. 1965. Zalovka. Vihar divjal 3/4 ure.

Po podatkih hidrometeorološke službe je 4. julija 1965 med 18. in 19. uro divjal orkan s hitrostjo 100-150 km/h. To se je ponovilo v noči med 4. in 5. julijem. Ta hitrost orkana je povzročala pritisk nad 120 kg/m2. Orkan je divjal sredi vegetacijske dobe, ko je bilo listje najbolj razvito, veje so se zaradi vetra zgostile in tvorile z listi in iglicami skoraj kompaktno steno, tako so drevesa delovala kot popolna ovira vetru, ki pa mu pogosto niso mogla kljubovati in so se vse vprek rušila.

Pa si poglejmo, kako je Edo Rebula, takrat vodja Gozdnega obrata Cerknica, na osnovi meteoroloških podatkov in poročila dr. V. Manohina predstavil delovanje orkana prav po vojaško v Gozdarskem vestniku (1969).

Orkan je pridivjal čez kras in se razlil po Postojnski kotlini, na njenem koncu je zadel ob strnjeno gorsko oviro Javornikov. Zračne gmote so se »prelile« čeznjo, najbolj so se pretakale čez najnižje dele te ovire, to je čez Postojnska vrata in Otoške doline.

Po izhodu iz teh prehodov se je orkan ponovno razvil v širšo fronto, ki so jo orografske ovire usmerjale v določene smeri. Poglavitna je šla čez Cerkniško dolino, mimo Križne gore proti Bloščku in na Dolenjsko. Ta smer je z desnim krilom, zvrtinčenim zaradi ovir, pustošila po severnem pobočju Javornikov. Ob izhodu iz Otoških dolin se ji je pridružil še drugi tok, ki je utesnil fronto prodiranja orkana na ozek pas med Loško dolino in Blokami, zato je tam dobil orkan povečano moč in je povzročil v tem predelu hudo razdejanje.

Levo krilo orkana je nadaljevalo svojo pot v skoraj ravni črti čez Menišijo proti Pokojišču in Rakitni.

Tudi Slivnica je s svojo gmoto povzročila vejanje orkana, ena veja se je širila po dolini Cerkniščice in pustošila po severnem pobočju Slivnice, druga pa je segla po dolini prek Grahovega in naprej proti Blokam.

Na področju Gozdnega obrata Cerknica (današnji občini Cerknica in Bloke) je bilo podrtega ali tako močno poškodovanega drevja, da ga je bilo treba posekati okoli 180.000 m3, prevladovali so iglavci (85 %). Poleg posameznega drevja so bili ponekod podrte večje površine od enega do velikosti 12 ha (če omenimo le nekaj področij, kjer so bile posledice tudi od daleč in dolgo vidne: Blošček, severno pobočje Javornika, Škocjan).

Pa ne le gozd, žrtev orkana je bil tudi marsikateri kozolec, šupa, drvarnica, ki se niso mogli upreti orkanskemu vetru.

Viri:

  • Edvard Rebula, 1969. Posledice neurja iz leta 1965 v gozdovih na območju obrata Cerknica. Gozdarski vestnik, str. 210-223.

Kraj: Zalovka, gozd nad vasjo Slivice
Datum: posnetek je nastal po vsej verjetnosti 5. julija 1965
Avtor: Franc Perko
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 8. 1. 2018
Oblika: fotografija

Advertisements
9 komentarjev leave one →
  1. Breda permalink
    27. 01. 2018 09:45

    Čez nekaj let smo na tistem delu Bloščka nabirali maline. Po njih smo šli s kolesi, na bilanci
    pa smo imeli obešene kangle.Jaz sem bila še majhna, pa je bil zame to kar velik zalogaj, saj je bil Blošček oddaljen približno 5 km. Potem pa še nazaj s polnimi kanglicami. Mama je potem skuhala najboljši malinovec na svetu. 🙂

  2. 27. 01. 2018 12:31

    Spomnim se, da je gost smrekov gozdiček ob zdaj stari cesti za Postojno proti Razdrtemu orkan povsem polomil. Célo ni ostalo niti eno drevo. Verjetno je bil to prav ta orkan.

  3. 27. 01. 2018 14:01

    Moja teta je imela gozd v Tisovniku, med Bloško Polico in Križno goro. Tisti orkan ga je povsem razlomastil in je vse leto trajalo spravilo, pri katerem je sodelovala vsa žlahta. Šele čez nekaj desetletij si je gozd opomogel v celoti, a ga je potem pred nekaj leti zdesetkal žled. Kar je ostalo, je lani napadel lubadar, tistih nekaj ubogih preostalih dreves pa je podrl nedavni vihar… Kmetje so nekdaj čuvali gozd kot zlato rezervo za hude čase, “za kakšno hudo silo”, se reče. Pa pride “huda sila” in vzame kar sama…

  4. irena permalink
    28. 01. 2018 17:09

    spomnim se, da smo gledali v Cerknici film V vrtincu, sredi predstave je bilo prekinjeno predvajanje in ko smo prišli ven, je bilo res v vrtincu, tega ne pozabiš

  5. Ivanka Gantar permalink
    28. 01. 2018 18:47

    Tudi na Soviču v Postojni je stoletne smreke prevernilo kot šibice.

  6. Ivanka Gantar permalink
    28. 01. 2018 18:48

    Prevrnilo. Šlamparija moja pa taka.

  7. Anonimnež permalink
    29. 01. 2018 16:48

    V času tega neurja sem bil star pet let pa se še danes dobro spomnim ,kako so nas otroke v hiše podili da nas veter ne poškoduje. Vse dogajanje sem opazoval skozi okno bilo je res grozno vse okoli hiš je letelo okoli kar ni bilo dobro pritrjeno. Par kozolcev je podrlo in kar nekaj hiš razkrilo pa kar dosti drevja prevrnilo. Sosedov oreh se je prevrnil na našo drvarnico, ko smo gledali ven skozi okno. Naslednji dan se je začelo pospravljanje in obnova poškodovanih objektov in streh.
    Ker pa je bilo v tistih časih škoda vsakega drevesa, ki je kaj rodilo in prispevalo za dobrobit hiše smo tudi ta sosedov podrti oreh dva dni postavljali z vsemi mogočimi pripomočki (vinte, verige, zajle, konji, kajle in razno ročno orodje), da se je postavil pod kotom cca 45°. Sosed je porezal nekaj vej, da ni bilo deblo tako obremenjeno na našo stran in tako je ostal privezan z jekleno vrvjo, da se je ukoreninil kar dolgo let. Zrasle so nove veje in vsako leto je lepo rodil in dajal kar nekaj košar lepih in debelih orehov za potice. Tako je še 40 let kljuboval vsem poznejšim hudim zimam. Po tem pa ga je sosed (vnuk od prvega lastnika) posekal in skopal korenine zaradi novogradnje.
    Se pa tudi par kozolcev v vasi ni obnovilo in so zginili iz zemlje in spomina.
    Še ena smešna zgodba:
    Drugi dan po neurju so se možakarji dobili v gostilni (pri Modicu) in se pogovarjali komu je kaj škode in gorja naredilo neurje. Pa pravi eden ” pr nas pa naj blu hudga sam eno čišpo je podrlu pa mal kozuc reskuštralu”. Ker je bil kozolec še s slamo pokrit.

  8. 29. 01. 2018 18:03

    Prvič sem se z rjavim medvedom srečal pred več kot petdesetimi leti (1967) v gozdovih Racne gore nad Loško dolino. Takrat so bile tu gozdne ceste še zelo redko posejane, še vasi Zgornje in Dolenje Poljane, ki so se vgnezdile v obsežno gozdno pobočje Racne gore, so bile povezane z dolino s potmi, ki so bile bolj podobne malo boljšim kolovozom kot cestam. Ob izdelavi gozdnogospodarskega načrta za gozdnogospodarsko enoto Racna gora sem pregledoval in opisoval gozdove tega območja. Povzpel sem se po pobočju na manjši vrh in tam sva se na dobrih deset metrov, izgleda da sočasno, a nenadejano zagledala. Oba preplašena, medved je zapihal in nekaj zabrundal, odvihrala sva vsak v svojo smer po pobočju navzdol. Za tisti dan sem zaključil svoje terensko delo. Napotil sem se k avtomobilu. A glej ga zlomka. Ko pridem na kolovoz, ki je vodil proti avtomobilu, sem na blatni poti opazil sledi medveda. Zaustavil sem se, sploh nisem vedel kaj storiti. Sled šap je vodila v smeri avtomobila. Po nekaj minutnem razmišljanju in čakanju sem se le previdno podal po sledeh medveda. K sreči je medved malo pred avtomobilom zavil s poti. Takratni strah pri nepričakovanem srečanju z medvedom je bil upravičen, saj se je dobro leto nazaj v bližini tega območja zgodila smrtna nesreča.

    Posredno, zaradi vetroloma julija 1965, se je na področju Bloške planote (na področju Bloščka ali Županščka) pripetila ta nenavadna smrtna nesreča. Februarja 1966, je gozdni posestnik pri ogledovanju od vetra podrtega drevja nesrečno skočil ravno pred medvedko, skrito z mladičem pod podrtim kupom debel, in medvedka ga je z enim udarcem s šapo na mestu ubila. Ta izjemni nesrečni slučaj je sprožil pravo gonjo proti medvedu tudi po časopisih.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

%d bloggers like this: