Skip to content

1936 ZDA in Le Havre – V Ameriko

31. 01. 2018

Franc Gabrenja, brat Ivane Gabrenja, poročene Puntar, se je v Ameriki poročil s Koščakovo. Tudi slika je nastala tam. Imela sta 12 otrok. Domovino sta zapustila šele leta 1936.

Leta 1921 je Amerika sprejela zakon o izrednih kvotah, s katerim je drastično zmanjšala število priseljencev z določitvijo kvot glede na državljanstvo. Število posameznih državljanov, ki bi lahko bili sprejeti v Združene države, je bilo omejeno na 3 % zastopanosti posameznega naroda v popisu Združenih držav leta 1910.

Po letu 1924 je Amerika še bolj omejila val priseljevanja in še bolj znižala kvote priseljevanja, in sicer na 2 % v popisu iz leta 1890 določene narodnosti, ki je že živela v Ameriki. Po tem zakonu so izseljenci lahko opravili inšpekcijo že v domovini in zato postanek na otoku Ellis Island ni bil več potreben. Tako so se z ladjo zapeljali prav na Manhattan in od tam nadaljevali pot naprej po celini.

Vse priseljence so temeljito pregledali na Ellis Islandu. Morali so imeti najmanj 18 dolarjev (približno 600 današnjih), kar je bil znesek, za katerega je ameriška vlada menila, da zadošča za nastanitev in preživetje, dokler se priseljenec ne zaposli in stalno nastani.

Poleg tega so morali odgovoriti na 29 vprašanj, med drugim tudi, kdo je ameriški predsednik (pa še ni bilo Melanije) in ali že imajo pogodbo o zaposlitvi. Pritrdilni odgovor je pomenil takojšnjo deportacijo, ker je to predstavljalo kršitev delovnega prava.

Slovenci so večinoma potovali z vlakom do Ljubljane, kjer je bilo mnogo prenočišč, hoteli, gostilne, izseljenske in potovalne agencije. Od tu so pot, prav tako z vlakom, nadaljevali do Hamburga, Bremna ali Le Havra. Redki so zapustili staro celino iz Trsta, saj se jim je zdela pot od tam do Amerike z ladjo predolga. Treba je razumeti, da je bil to predvsem kmečki živelj, vajen zemlje in trdnih tal pod nogami. Nekateri oziroma večina so morje prvič videli v pristanišču in prav tako je bilo večino na ladji, v podpalubju, kjer so bile najcenejše kabine, strah. Sploh če je nastal vihar.

Bodoča zakonca Gabrenja sta potovala iz Le Havra in kot je videti, še veliko potnikov čaka na odhod. Od tu do New Yorka je jadrnica sredi 19. stoletja potrebovala 40 dni, parnik France pa je leta 1912 prevozil to pot v 5 dneh in 19 urah. Kot vemo, Titanik, ki naj bi leta 1915 podrl rekord, te obale ni nikdar dosegel.

Začetki Le Havra segajo v leto 1517. Takrat se je imenoval Franciscopolis, po kralju Francu I. in se kasneje preimenoval v Le Havre de Grace (pristanišče milosti). Njegova izgradnja je zamenjala pristanišči Honfleur in Harfleur, ki zaradi naplavin nista bili več primerni. V 18. stoletju, ko se je začelo trgovanje z Indijo, je začelo mesto hitro rasti, v naslednjem stoletju pa je postalo industrijsko središče.

V bitki za Normandijo, med drugo svetovno vojno, je bilo mesto opustošeno: pet tisoč ljudi je bilo ubitih, 12000 domov povsem porušenih. Po vojni pa je bilo središče mesta obnovljeno v modernističnem slogu in je pod UNESCO-vo zaščito.

Še zadnji pogled na evropsko celino in natančen zapis podatkov.

Viri:

Kraj: Amerika in Le Havre
Datum: Le Havre 9. september 1936, v Ameriki pozneje
Avtor: neznan
Zbirka: Marta Mele
Skenirano: 5. 3. 2017
Oblika: 2 fotografiji

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

%d bloggers like this: