Skip to content

1938 Rakek – Tečaj krojenja in šivanja

22. 02. 2018

Z lastnico fotografije sva datum nastanka le-te ugibali. Tole ugibanje mi gre prav dobro od rok.

Slika predstavlja udeleženke in izdelke še enega od mnogih šiviljskih tečajev, ki so bili med vojnama zelo številni. Ta naj bi bil na Rakeku, prepričani pa nismo. Uspelo nam je prepoznati dve udeleženki, ampak sliko je treba objaviti, ker vsega o šivanju pa še nisem povedala. Pa še bo ostalo za kdaj drugič.

Charles Frederik Weissenthal je leta 1755 v Londonu patentiral iglo z dvema konicama in ušesom na sredini. Blago, ki je bilo vpeto v okvir, je bilo treba po vsakem vbodu obrniti. To je bil prvi poizkus šivalnega stroja, ki pa ni bil bistveno hitrejši kot ročno šivanje.

Prvi šivalni stroj je leta 1790 patentiral londonski mizar Thomas Saint in še preden bi z delom lahko nadaljeval, umrl. Njegove skice je v zavrženi mizi patentnega urada leta kasneje našel William Newton Wilson in napravo modificiral, a šivanje je bilo kljub temu še vedno zamudno.

Dunajski krojač Joseph Madersperger je okrog leta 1828 napravil model, ki je posnemal ročno šivanje z dvema iglama in za svoj »izum« prejel patent cesarja Franca I., finančnih koristi pa od tega ni imel.

Približno v istem obdobju je Henry Lye v Ameriki napovedal revolucionarni izum na področju šivanja in ga patentiral, požar pa je uničil vso dokumentacijo.

Francoz Berthelemy Thimonnier je leta 1830 patentiral šivalni stroj na verižni vbod. Njegove stroje so uporabljali v pariški šivalnici, ki velja za prvo konfekcijsko tovarno na svetu. Pariški krojači pa so se zbali konkurence in vdrli v delavnico ter vse uničili. Thimonnier si je rešil le golo življenje, pobegnil iz Pariza in naprej izdeloval stroje, odprl tovarno, a zaradi revolucionarne konkurenčne iznajdbe propadel.

Prvi šivalni stroj, ki je deloval po principu današnjega, je leta 1846 izdelal Elias Howe. Odkritje je patentiral, ni pa imel denarja za reklamiranje, zato je povabil na ogled potencialne kupce. Prišli so in odšli. Howe je razočaran odšel v Anglijo in ko se je po treh letih vrnil v Ameriko ugotovil, da konfekcijske tovarne veselo šivajo z njegovim izumom, ne da bi mu plačevale patentne pravice. Vložil je tožbo zoper Isaaca Merritta Singerja in slednjemu je sodišče leta 1854 naložilo plačilo visoke odškodnine in pavšala za patentne pravice ter mu dovolilo prevzem licence po Howovem patentu.

* * *

Ivan Bizjak je bil krojaški mojster iz Celja, ki je širom Slovenije prirejal tečaje krojenja in šivanja. Leta 1934 je izdal Priročnik za krojaško in šiviljsko stroko, ki je vseboval vsa potrebna teoretična znanja, ki so bila potrebna za opravljanje mojstrskega izpita. Risbe in postopki so bili prilagojeni tudi širši populaciji. Priložene so bile tudi modne skice. Avtor je v uvodu zapisal, da je znanje krojenja potrebno vsakemu strokovnjaku in tudi vsaki dobri gospodinji. Vsak dober krojač pa bi moral poskrbeti za stalno izobraževanje in izpopolnjevanje in moral znati prilagoditi kroje trenutni modi in obliki postave. Za gospodinjo naj bi bilo dovolj, da zna oblikovanje preprostih krojev prilagajati postavi.

Mož na sliki bi lahko bil Ivan Bizjak, polega je njegova pomočnica.

Med sedečimi je druga z leve Mima Matičič – Žlincava, poleg pa Marica Ileršič – Matijeva.

Tu pa nič ne piše.

Viri:

Kraj: Rakek
Datum: 1938
Avtor: Franjo Kunšek, Celje
Zbirka: Marta Mele
Skenirano: 5. 3. 2017
Oblika: fotografija

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: