1890 Vrhnika – Košnja

Iz podatkov na hrbtni strani slike, ki jo je dal Adolf Zakrajšek z Vrhnike, razberemo, da je le-ta nastala pred letom 1890, saj so tega leta poslopje s kozolcem odstranili. Pri premožni hiši na Zakrajškovi žagi so se pripravili na košnjo sedem hektarjev velikega laza Okoliševca. Nakosili so za dvajset voz sena in brez številnih žrnadnikov tega ne bi zmogli. Dekleta so se za košnjo lepo oblekla, da bi vzbujala pozornost, moški imajo predpasnike, vsi pa so obuti v usnjene škornje ali čevlje, obite z žeblji.

Košnja in grabljenje nekoč sta bila težaško delo in ne tako kot danes, ko vse to opravijo »na riti« – s traktorjem. Kosci in grabljice so delo opravili kot sosedsko pomoč ali kot dninarji za zaslužek. Velikost senožeti se je merila s številom koscev, ki so bili potrebni, da so jo pokosili v enem dnevu. Gospodinje so poskrbele za dobro hrano in pijačo, gospodarji pa tudi za tobak. Ob delu so peli ali moževali. Košnja je bila pomemben družabni dogodek.

Kosci so običajno prinesli kose in oselnike s seboj, ostalim je orodje posodil gospodar. Začeli so na vse zgodaj, ponavadi okrog četrte ure zjutraj. Najzahtevnejše je bilo klepanje kose in vsak pravi dedec je moral to obvladati. Okrog sedmih je prišla gospodarica ali najstarejša hči z zajtrkom, ki so ga v jerbasih prinesla dekleta. Po zajtrku in še pred malico so dekle ali pastirji prinesli studenčnico v brentah, kosci pa so nadaljevali z delom. Ko je bilo »vse je pokošjenu, vse je pomorjenu«, je sledila južina, ki je bila pri najboljših gospodarjih sestavljena iz vsaj sedmih riht.

Za kosci so prišle na vrsto grabljice. Razmetale so redi z grabljami ali vilami. Raztreseno travo, ki je bila po vrhu že suha, je bilo treba tudi obračati. Včasih so pomagali tudi moški.

Ko se bo seno posušilo, pa ga bomo naložili na voz in odpeljali domov. O tem pa kdaj drugič.

Leta 2003 je bila taka suša, da je na vrtu raslo enih trideset travnih bilk, ki jih je moj sin pokosil na mamino željo, ki je bila za naju ukaz in to brez heca, da bi jo lahko obračali v nedogled – perpetuum trobile. In smo potem tisto pest travce, ki jo še ni suša pobrala in sonce požgalo, kar naprej obračali. Ker se seno na grabljah suši, je pravila naša mama. Je bilo tistega sena tako malo, da bi se brez vsakega obračanja v dveh dneh posušilo.

Nekoč je šla mama na počitnice, kar je bilo še redkeje kot črne ovce, ata in jaz pa sva grabila deteljo, da bi jo dala v štant. Sosedova hči je videla, da se sama mučiva in nama je prišla pomagat, s seboj pa je pripeljala psa z imenom Lord, ki pa je bil še mlad in igriv. Kar naprej se je motal atu pod nogami, pa mu je rekla:
“Lord! Umakni se!”
“Kje si pa še videla, da bi se lord kmetu umikal,” ji je odgovoril ata.

Na skrajni levi, v gvantu, je gospodar Zakrajšek.

Veliko grabljic in tudi nekaj fantičev, ki so najbrže prinašali vodo.

Nekatera dekleta so že razoglava, ker je bilo verjetno vroče. Lahko pa je razlog ta, da so dekleta lahko hodila razkrita, poročene žene pa ne več.

Podatke, ki so zapisani na hrbtni strani, je dal Adolf Zakrajšek.

Slovarček:

• žrnadnik: dninar
• oselnik: posoda za shranjevanje osle pri košnji
• osla: podolgovat kos kamna za brušenje kose
• rihta: ena ali več jedi, zlasti kuhanih, ki tvorijo samostojen del v okviru enega obroka

Viri:

• po spominu, kot so pripovedovali stari starši in starši

Kraj: Vrhnika pri Ložu
Datum: 1890
Avtor: neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 13. 11. 2012
Oblika: fotografija