Skip to content

1904 Vrhnika – Razglednica in nekaj pripovedi, vse staro

19. 06. 2021

O Vrhniki pri Ložu smo iz neznanega razloga na Starih slikah doslej že toliko pisali, da je kar sumljivo. Vendar je tole najstarejša nam znana razglednica Vrhnike in samo en posnetek, ki izvira od tu, je še starejši. Škoda bi jo bilo spregledati, saj takšne Vrhnike ne bo več.

Sestavljena razglednica prikazuje panoramo Vrhnike z Racno goro in dve pomembni domačiji, katerih lastnika sta po moji domnevi tudi zaslužna za nastanek razglednice oziroma dopisnice kot piše na njeni hrbtni strani.

Vrhnika v Lož(!)ki dolini, če jo gledaš s severozahoda, to je od Koča vasi, zgleda takole. Cerkev svetega Frančiška Ksaverja iz leta 1738 kot koklja kraljuje med nizkimi hišami, drži pa se je kar nekaj zgodb in verovanj iz preteklosti. Cerkev ima latinski napis, ki pravi: “Pojdite h Ksaverju vsi, ki ste obteženi, zakaj v sv. Ksaverju boste spoznali božjo moč.” Cerkev je okoli leta 1975 služila kot prizorišče nekaterih scen nepozabnega filma Kukavičji Mihec. Spredaj levo spodaj je videti večjo stavbo, pokrito z opeko – domnevam, da gre za Janežičev mlin, lahko pa tudi ni …

Racna gora nad vasjo je precej gola z gozdom le nad Žago in na vrhu grebena – vse drugo so bile košenine ali kamenje. Severni del pogorja, ki ga tu ni videti, se celo imenuje Kamine. Racna gora se je začela zaraščati v šestdesetih letih, ko so ljudje dobili službe in opuščali živinorejo. Vidi se poševno speljana pot, skromen kolovoz, po katerem so Poljanci hodili v dolino – k maši, v mlin ali po drugih opravkih, lahko pa tudi proti Knežji Njivi in naprej na Bloke. Na drugo stran se gre proti Dolenjski do Ribnice in vse do Metlike.

Kadar so šli ljudje od doma še v temi, so si svetili s faglami ali baklami. Vrhničani pa, ki so te fagle videli mežikati v temi, so jadrno zaključili, da coprnice jahajo po Racni gori. Ko so pa Poljanci prišli dol na vrhniške Trzne, so fagle zagnali pod pot in to je dvignilo roj isker. Vrhničani pa: “No, zdaj pa cuprnce nazaj v goro letijo!” Cuprnce so bile njivske in štalne. Štalne so delale škodo pri živini – uročile so prašiče, presušile ali pokvarile so mleko, jahale krave – v Vrhniki menda še bolj kot drugje, saj so bile njihove krave še posebno kumrne. Jedle so namreč večinoma le skromno rebárno seno ali víšje. Če so bile pa bolne, so jih najprej opahali in zagovarjali, končno pa včasih tudi skuhali kamilice.

Ko se je neka krava na poti od potoka ustavila in ni hotela nikamor več, so ena mati prišli, pa ruto potegnili z glave in začeli mahati okoli krave. V eno stran so mahali, v drugo pa pljuvali in nekaj govorili vmes. Pa je krava res šla naprej … ali pa bi bila šla vseeno.

V coprnice so imeli Vrhničani trdno vero in obilo izkušenj z njimi. Je bile enkrat pa tako:

V štali so bile podgane, pa je mama z vilami udarila po eni. Bežeča podgana se je na pragu ustavila, nazaj obrnila, pa gledala mamo. Tam je bila tudi ena druga ženska, tisto vidi, pa pravi: “Zakaj je nisi bolj mahnila, pa bi videla, katera baba bi bila jutri obvezana!”

Kajti prav v tisto podgano se je bila spremenila coprnica babja … Strahovi s čudnimi imeni Drugumuru, Krapuš in Ventigotris so čisto vrhniški, imeli so pa tudi kakšnega Škrabuatca in Šentka, da o Mardalu in Krvavem stegnu ne govorimo, še manj o brezimnih, a hudih strahovih, ki so povzročali leden srh po hrbtu, trepetanje rok, tresenje kolen in šklepetanje z zobmi …

Tudi Francozov se vrhniško izročilo spomni – ne le po tem, da so ukazali saditi osenice, pa da so gradili lepe mostove, še bolj po zelo visokih davkih, fronkih … Ko so pa čez štiri leta Avstrijci nazaj prišli, so takoj vse francosko ukinili – samo davke so pustili … Ko so tudi Vrhničani hodili v Slavonijo sekat hraste in švelarje tesat, se je Palčičevemu očetu zgodilo tole:

Pozimi je bilo, snega veliko, ko so hrvatarji iz Vrhnike hodili po poti proti vasi. Pa je domačin s sanmi in konjem prišel, a jih ni hotel dati peljat – kar naprej je šel. Mrdlni so jim rekli Vrhničani, tem domačinom … Potem je pa od nekod volk prišel in se je onemu postavil pred konja. Dolgo časa je stal pred njim. Ko so Vrhničani prišli do tja, se je volk umaknil, a mrdl jih še vedno ni hotel dati na sanke, da bi se peljali. Pa je spet volk prišel nazaj in ustavil konja – tako dolgo se je to ponavljalo, da so skupaj prišli do vasi, Vrhničani peš, tisti domačin pa s sanmi in konjem …

Za pusta je bilo v Vrhniki veselo, prav tako za godove, posebno o svetem Jožefu in svetem Antonu – vsi so šli brklat, kar pomeni, da so godovniku pod oknom delali trušč/muziko s pokrovkami, kantami, verigami ali kakšnimi drugimi primernimi rekviziti in bili potem povabljeni na šilce žganja in celo prigrizek. Ob nedeljah pa so otroci posedali na tramu pri Palčičevih in poslušali neskončne zgodbe o Ameriki in prvi svetovni vojni… Pred drugo svetovno vojno se je šestinštirideset Vrhničanov odselilo v Ameriko! Nekateri so se vrnili, drugi ne. Kako premožen je bil kdo, pa se je vedelo in videlo po tem, da so premožnejši imeli murčka v ušesu, v žepu pa uro na kietnci.

Iz žandarjev so se Vrhničani radi delali norca.

Dva sta nalašč razširila govorice, da imata mašino za izdelavo denarja. Seveda so prišli žandarji in hoteli videti mašino. Pa sta jih peljala gor na podstrešje, ki je bilo na debelo vse prašno, umazano in polno pajčevin, ki so visele s tramovja. Tam na koncu sta pa imela staro ohišje pokvarjene mesoreznice, vanjo sta vrgla nekaj drobiža, zavrtela ročico, pa so tisti dinarji leteli ven… Samo zato sta si izmislila tisto o mašini za denar, da so bili orožniki umazani od pajčevin! … Sta dobila potem oba – vsak štiriindvajset ur. Zapora.

V času krize informbiroja pa je v eni od vrhniških hiš še vedno visel Stalin na steni. Nad posteljo je visel, odzadaj je bil pa Jezus na Oljski gori.

Prišli so miličniki: “Mati, dajte tisto sliko dol!”
“Ti je kaj naredil krivega??”
Je rekel: “Meni osebno nič!.. Meni nič nič naredil…”
“Meni tudi ne!” so rekli mati. “Mene ste učili kričati: Tito, Stalin, pa take reči – zdaj pa tamle binglja! Tebi ni nič naredil, meni tudi ne – kar tamle naj bo!” je rekla.

Pa je šel… Ampak so bili ljudje takrat tudi zaprti za take reči, ni bilo treba veliko.

Ena od dveh Vrhniških gostiln: Pri Intiharju, od koder so v Celje poslali to razglednico z voščili za srečno novo leto 1904. Ne vemo, od kdaj je potem bila to gostilna Pri Komidarju. Knausova je postala po vojni, ko so Knausovi iz Dolenjih Poljan prišli sem. Kaj vse krvavega in žgečkljivega bi znali povedati starodavni zidovi, ki so jih pred nekaj leti podrli, potem ko gostilne že nekaj časa ni bilo več! Tudi ne vem, kdaj so na drugem koncu sicer ne tako velike Vrhnike odprli drugo gostilno Pri Anžetovih, ki je delovala tudi še nekaj let po vojni …
To je Zakrajškovo posestvo z žago v Žagi, nad njim pa steza, ki pelje na Dolenje Poljane. Ker takrat Poljanci še niso imeli velikih vodnjakov so – domnevam – prav po tej poti hodili s sodčkom in volovsko vprego – bačvo – po vodo, ko je je doma zmanjkalo in to je bilo kar pogosto.

… Tudi v pa Vrhniki se je nekdaj prikazoval modrikast ogenjček, ki je označeval kraj, kjer je zakopan šac, zaklad, ki pa ga nikoli nihče ni mogel najti … Tam na Močilah blizu Zakrajškovih se je prikazoval … Mogoče je ta kraj celo na naši sliki, saj se vidi tudi nekaj okolice Zakrajškova Žage na izviru Obrha.

Razglednica z dvojezičnim poštnim žigom Altenmarkt in Stari trg je bila poslana gospodu c.k. kanclistu Francu Janežiču na okrajnem glavarstvu v Celju. Gospod je bil nemara vsaj sorodnik kakega Vrhničana, če že ne kar Vrhničan sam. Več razlogov je za to domnevo: slika je bila poslana iz Starega trga; prejemnik je bil gospod s priimkom, ki je doma v Vrhniki, razglednica pa se je ohranila v Vrhniki pri Janežičevih, in sicer v enem od bogatih albumov, ki ji je napolnila Ivanka Janežič.
Še bi se dalo kaj malega povedati ob tej razglednici, a preveč še s kruhom ni fajn. Pa drugič.

Slovarček:

  • kanclist: uradnik
  • šac: zaklad
  • mašina: stroj
  • brklat: navada voščila za god
  • švelar: železniški prag
  • fronki: davki v času francoske Ilirije
  • mrdl: vzdevek za Slavonca
  • rebárnu: seno z rebri
  • víšje: seno z visokih leg
  • kumrn: suh, shiran
  • fagla: trska za osvetljavo
  • murček: zlat uhan z emajlirano glavo zamorca
  • kietenca: verižica
  • hrvatarji: sezonski delavci na Hrvaškem

Viri:

  • M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, Kmečki glas, Ljubljana, 2004, narečni zapis pripovedi Franca Kraševca, Vrhnika
  • Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Polje, Družina, 1996

Kraj: Vrhnika
Datum: 1904 ali prej
Avtor: ni znan
Zbirka: Vladimira Janežič
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: razglednica

4 komentarji leave one →
  1. 19. 06. 2021 15:07

    Pozdravljena Milena,

    Tu omenjate dve zgodbi o Palčiču, eno o nedeljah v hiši Palčič in drugo o očetu Palčiču (v času po Napoleonovem porazu?). Ali mi lahko poveste, katera družina Palčič je tu mišljena? Sem potomec Antona Palčiča (1879-1949), ki je leta 1902 zapustil Vrhniko pri Ložu in se okoli leta 1931 vrnil v Slovenijo, čeprav se je naselil tam, kjer je živela družina njegove žene, pri Krškem.

    Zelo me zanimajo Palčičeve zgodbe, ki ste jih omenili v prispevku, saj poznam Daniela Palčiča, čigar dedek Ernest Martin Palčič je prav tako prišel z Vrhnike, tam pa še vedno živi ena od njegovih potomk, Marija Trubačev.

    Vesela bom tudi vseh drugih informacij, ki jih imate o družinah Palčič na Vrhniki pri Ložu, saj sem z njimi v sorodu. Z očetom sva leta 2000 obiskala Vrhniko pri Ložu in bivala pri Mariji Trubačevi, čeprav mi ni uspelo ugotoviti, kako so potomci Antona Palčiča povezani s potomci Ernesta Palčiča. Anton se je izselil v Cleveland in se poročil z Nežo Mežič, Ernest pa se je naselil v Gowandi v New Yorku.

    S spoštovanjem,

    Chris

    Všeč mi je

  2. 19. 06. 2021 17:39

    Spoštovani,

    zelo mi je žal, ker vam ne morem veliko pomagati. Zgodbe o Vrhniki, ki sem jih tukaj objavila, sem leta 2004 posnela in v narečju zapisala natanko tako kot so bile povedane, tukaj pa so prenesene v knjižni jezik, in prirejene za normalno branje. Ker je bilo moje takratno delo osredotočalo na zbiranje (anonimnih) ljudskih pripovedi in zapis narečja, ne pa na posamezne družine, nisem spraševala, na katere Palčičeve se omembe nanašajo. Kot veste je to zelo pogost priimek v Loški dolini, v Vrhniki pa še posebno. Glede na to, da je pripovedovalec, ki je omenil Palčičeve, odraščal in živel na domačiji blizu hiše sorodnikov gospoda, ki ga omenjate, je prav mogoče, da se te omembe nanašajo na katerega od njih. Žal pa ne vem ali bi bilo to še mogoče preveriti.

    Zgodba o Vrhničanih in volku v Slavoniji sodi v čas, ko so Notranjci in drugi hodili na sezonsko delo v hrvaške, francoske in celo romunske gozdove, torej med obema vojnama in še stoletje prej, zgodbe o Francozih pa na čas 1809-1814. Čeprav pripovedi kot sem jih zapisala jaz vsebujejo zrno zgodovinske resnice, pa so od njega že močno oddaljene in spremenjene, saj jih je vsak pripovedovalec priredil svoji situaciji in predal naprej po svoje – kot je to pač tipično za ljudsko pripovedništvo – in do mojega zapisa jih je pripovedovalo že več generacij.

    Veliko uspeha pri raziskovanju vaše rodbinske zgodovine še naprej in lep pozdrav!
    Milena Ožbolt

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. Vrhnika Pri Ložu, an Old Postcard and Palčič Stories | A Palcic Panorama

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: