1965 Cerknica – Pogreb pusta iz Žajfnce

Cerkniška pustovanja so se in se še danes praviloma začenjajo in končujejo v gostilnah. V pustnem času so se maškare zbirale tudi po uličicah v manjših skupinah in opozarjale nase. Takrat so se ljudje preživljali na najrazličnejše načine. Nekateri so furali, nekateri so tihotapili, v glavnem pa so težko živeli. Zato je skromni notranjski človek pustni čas izkoristil za veselo sprostitev največkrat v najbližji gostilni.

Takratni pustni čas je jedrnato definiral Edvard Žnidaršič, ko je rekel:

Prej smo bili čisto tako – liberta, brez kakšnih predsodkov, ker pust je v glavnem to, da človek sprosti svojo dušo in telo, brez kakšnega nadzora. Potem začne novo življenje. Prej je bil karneval za nas, za našo dolino, zdaj je pa za celo Slovenijo. Največja razlika pa je v tem, da je šlo vse brez denarja. Noben ni nič financiral. To je bila samo lastna iniciativa pa volja. Ko smo šli tako za maškare, so nas pa tudi nagradili. V Ložu so nam dali celo ´kišto´vina.

Pri pustu nastane en tak izbor ljudi, kjer noben nima interesa, da bo drugega ob kruh prinesel ali koga ogoljufal. To je samo naravna sprostitev človeka. To nas je zmerom gnalo. Prej si delal, potem si delal, takrat si bil pa prost …”

Po ustnem izročilu je pustovanje povezano s prebujanjem narave, začetkom kmečkih del in z željo za dobro letino ter zato zadnja priložnost za sprostitev pred začetkom kmečkega dela.

Tudi mladina je prišla na svoj račun, saj so že nekaj dni pred pustom vsak večer na Placu maškare s palicami razganjale zbrano mladež, da se je podmladek razbežal na vse strani in se nato spet zbral.

Prastari običaj o pustu v Cerknici je vlečenje ploha. Pri vleki so se skupine maškar v pepelnični noči odpravile po vseh koncih Cerknice in se norčevale iz neporočenih deklet. Mnogokrat so ljudje drugi dan na strehah zagledali različna kmečka orodja, tudi vozove, ki so jih nabrite maškare ponoči razstavile in na strehi spet sestavile. Nemalo truda je imel gospodar, ko je moral kmečki voz naslednje jutro spraviti s slemena strehe.

Seveda pa je glavni običaj pokop pusta. Preden so pusta položili v krsto, ga je bilo treba narediti. Pust je narejen iz slame, potisnjene v stara oblačila, in položen v krsto.

Krsto so pogrebniki nosili na ramenih. Včasih je bila krsta odprta, mnogokrat pa je bil pokrov krste zbit iz letev, tako, da se je rajnega videlo. Pred in za krsto so se pomikali pogrebniki. Njihovi obrazi, čeprav neizmerno žalostni pa so izžarevali neko trpko olajšanje, da se je siromak rešil, da ne trpi več in se bo končno odpočil.

Pust je ležal na parah v kateri izmed cerkniških gostiln, največkrat v Žajfenci. Tam je bil zmeraj tudi pustni štab. V Žajfenco so ljudje vedno radi zahajali, še prav posebno v tem času, da so se lahko še zadnjič poslovili od pusta. Pred pustovo krsto je bil vedno nekdo prisoten. Temu so rekli, da je “za lučko”. Njegova naloga je bila, da je pazil na volilno skrinjico. Kdor je namreč prišel kropit pusta, je moral spustiti denarni prispevek v volilno skrinjico, ki so ji rekli škrinca. To je bil “prispevek za liter”. Stanje v škrinci sta prekontrolirala knjigovodja in blagajnik. Običajno je bil knjigovodja in blagajnik ena in ista oseba.

Tega in tako narejenih smerokazov že dolgo ni več. Tega se prav dobro spomnim.

Slovarček:

• furati: prevažati tovor, vozariti

Kraj: Cerknica
Datum: 1965
Avtor: najbrž Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Helena Vičič
Skenirano: 4. 2. 2015
Oblika: fotografija