1949 Snežnik – Kleščenje in beljenje jelke
Fotograf Jože Mally je 17. marca 1949 posnel sekača v snežniških gozdovih, ki klesti in beli posekano jelko. Predtem sta jo s sodelavcem spodrezala z dvoročno žago amerikanko.
To je bil čas prve petletke – petletnega plana 1947-51. Prav ta je tudi prinesla fotografa v snežniške gozdove. “Uspešno” izvajanje petletke je bilo treba ovekovečiti. Petletni načrt razvoja narodnega gospodarstva, ki je pomenil mobilizacijo vseh sil za visoke cilje – hiter dvig gospodarstva iz zaostalosti, razvoj osnovne industrije in okrepitev narodne neodvisnosti – je zavestno določil velik obseg izkoriščanja gozdov: le z izvozom in s konvertiranjem dohodkov od lesa je bilo mogoče omogočiti zasnovo petletke (Perko, 2005).
Ko je Jugoslavija prišla leta 1948 v spor s Sovjetsko zvezo in drugimi socialističnimi državami (resolucija Informbiroja) je bil pritisk na gozdove še večji. Minister za gozdarstvo in lesno industrijo Tone Fajfar je leta 1948 takole dramatično nagovoril poslance Ljudske skupščine LR Slovenije: Poskusi držav ljudske demokracije, da nam spodnesejo izgradnjo petletke, nas silijo k povečanju deviznih sredstev posebno za intenzivnejšo izgradnjo naše težke industrije. Zaradi tega leži na gozdarstvu in lesni industriji posebna in izredna odgovornost za zagotovitev sredstev v petletki (Perko, 2005).
Ta čas frontnih brigad, obveznih sečenj in obveznih prevozov je lepo opisal Anton Ingolič v knjigi Šumijo gozdovi domači; pri njem sem dobil idejo (tudi za naslov), se podal v Arhiv Republike Slovenije in tako je nastala knjiga Trpeli so naši gozdovi.
Razumljivo je torej, da sem v tistih povojnih letih, ko so nas gozdovi reševali iz gospodarske stiske, v katero so nas pahnile informbirojevske države, vznemirjen prisluškoval sekiram in žagam, ki so neusmiljeno mesarile po naših gozdovih, in seveda tudi ljudem, ki jih je bolj kot pretirana sečnja prizadevalo dejstvo, da so gozdne brigade to delo opravljale tako nestrokovno, negospodarno in brezdušno. To je bil čas premnogih tragedij kmečkega človeka, posebno tistega, ki je imel košček svojega gozda ali je bil s svojo živino poklican na spravilo lesa (Anton Ingolič, Šumijo gozdovi domači).
Dve nalogi opravlja možak na fotografiji, klesti posekano jelko in jo hkrati beli. Vidi se, da v jelki še ni soka (Snežnik 17. marec), zato je beljenje zamudno, z enim zamahom odstrani lahko le tisti del skorje, ki ga zajame rezilo. Ko je drevo v soku, je beljenje mnogo lažje in učinkovitejše. Takrat je bil namesto sekire še učinkovitejši majevnik, ki ga je potisnil med les in lubje, in tako hkrati obelil večjo površino ter dobil cele plahte lubja. Lahko pa je to delo na podoben način kot z majevnikom opravil tudi s sekiro. Z lubjem so si takrat v gozdovih pokrivali preprosta bivališča. Pri drobnejšem lesu, ki je imelo tanjše lubje, so uporabljali namesto sekire tudi lupilec (lupilnik), ki je bil precej bolj učinkovit.
Takrat, ko so delali še vse z ročnim orodjem, je bilo za učinkovito in lažje delo še kako pomembno pravo in dobro nabrušeno orodje. Najprej žaga amerikanka, potem pa tudi sekira. Sekač je imel s seboj več sekir, najmanj pa dve: ena s krajšim rezilom je bila namenjena za podsekovanje, druga z daljšim rezilom pa za kleščenje. Ko je klestil tanjše veje, je uporabljal lažjo sekiro, za debelejše pa težjo sekiro. Kdor je kdaj poskusil klestiti ve, kako trde so jelove grče. Kako naporno je bilo šele klestiti debele veje listavcev. Tako pri iglavcih kot listavcih je bilo treba vejo odsekati tik debla.
Dandanes je to delo lažje, drevo se oklesti z motorko, beljenja v gozdu ni več, ves les gre iz gozdov v lubju; a tudi to olajša delo podlubnikom.
Kleščenje in beljenje, Snežnik, 17. marec 1949.Viri:
- Fotografija: Muzej novejše zgodovine Slovenije
- Perko F., 2005: Trpeli so naši gozdovi. Slovenski gozd in gozdarstvo v prvem desetletju po drugi svetovni vojni. 328 s.
- Anton Ingolič: Šumijo gozdovi domači.
Kraj: Snežnik
Datum: 17. marec 1949
Avtor: Jože Mally
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 17. 5. 2018
Oblika: kopija fotografije
RSS - Posts