Preskoči na vsebino

1956 Stari trg – Drugačni časi

1. 05. 2019

Na sliki smo: Moja mama Marija Toni, stari oče iz Ljubljane Vinko Toni starejši, jaz star 3 leta in Pekov Stane (Martinek), sosed. Pred kaplanijo v Starem trgu nas je po vsej verjetnosti slikal oče, Vinko Toni.

Ja, drugačni časi so bili takrat. Moralo je biti takrat enkrat, ko je nastala ta fotografija. Moj ljubljanski stari oče je imel že dobrih šestdeset let, ko je prišel na obisk k nam v Stari trg iz Ljubljane – s kolesom.

Pred nekaj leti mi je stric, ki ga je na poti spremljal, pripovedoval, da se je kar dobro držal, le Vrhniški klanec ga je upehal. Starega očeta si tudi danes ne znam predstavljati drugače, kot se ga spomnim. Kolo je bilo črno, na kontro z veliko kljuko za prednjo zavoro. Stari ata je bil zagotovo oblečen v širokih hlačah, hlačnici je spel s klipsnama. Vedno, pa tudi na kolesu, je bil v reklcu in lajblču z obveznim klobukom, ki mu ga je zagotovo kdaj tudi odpihnilo. Tako oblečen je prikolesaril po makadamskih poteh iz Ljubljane čez Logatec in Laze v Stari trg. Očitno so bili časi drugačni.

Kako drugačni so bili časi za fante, kot je na tej sliki Pekov Stane, je dobro opisal Franc Zabukovec. Naslednje besedilo je objavil 12. 4. 2019 na svojem Facebooku. Opisuje petdeseta leta.

Danes mulc v družbi nekaj velja, če ima “pameten” telefon, pa ne kar enega, ampak tistega za 1500 ali več evrov, pa superge za 350 in majico za 120. Vse ostalo je nepomembno.

Včasih smo bili že zelo zadovoljni s tistim pipcem, ki so jih prodajali Ribnčani. Rekli smo mu kuzlca. Imel je lesen ročaj in rezilo iz navadnega pleha. Ceveda smo vsi imeli željo po boljšem. Predvsem je bilo v modi, da ima nož ročaj iz srnjakovega ali jelenovega roga. Ampak noben še tako lep in dober žepni nož ti ni pripomogel k ugledu, če z njim nisi znal narediti mlinčka, torbice za nabiranje jagod, piščalke, roga in podobnih reči. Noben še tako dober lok ti ni pripomogel k ugledu, če si ga nisi naredil sam in bil z njim dober šic. Enako je veljalo za fračo. Tisti pipec je bil pomemben tudi pri nabiranju lešnikov, ker si si z njim naredil kljuko (rekli smo ključ) za pripogibanje vej. Rabil si ga tudi za pripravo palice za pečenje koruze ali jabolka. Skratka, o uporabnosti pipca bi lahko pisal in pisal, in ker smo ga znali uporabljati, nam je bilo lepo, kljub mnogim slabim stranskim učinkom tega čarobnega pipca. Ureznine na prstih so bile še najmanjša škoda. Huje je bilo, ko si komu požrl živce s trobljenjem v rog ali piščalko, pa če si z lokom ali fračo zadel sosedovo kuro, ali okno, ali pa če so te ujeli pri rabutanju jabolk in koruze.

Še par besed o zmaju. Zmaj je imel svojo vrednost le, če si ga naredil sam in si ga znal neskončno dolgo držati v luftu, pa da je letel najvišje, seveda. Če se je slučajno kdo pojavil s kupljenim zmajem, kar se je zgodilo zelo redko, ni bil vreden nič, pa čeprav je letel najvišje.

S telefonom sedaj vidijo vse to, ampak lešnike, jagode, koruzo, jabolka in krompir morata pa mama ali ata kupiti in speči.

Ja, pa sedaj jih uho boli, ker nanj tiščijo telefon, ki kar naprej zvoni. Nam je zvonilo po ušesih, za kar sta včasih poskrbela mama in ata. Torej vseeno ni velike razlike med nami in sedanjo mularijo. Obojim zvoni in je zvonilo po ušesih s pomočjo mame in ata.

Fotografijo sem dobil pred dobrega pol leta. Skrita je pri Pekovem Stanetu čakala več kot 60 let, da me je presenetila in razveselila.

 

Slovarček:

  • reklc: kratek moški suknjič,
  • lajblč: telovnik,
  • klipsna: kovinska sponka na vzmet za spenjanje hlačnice, da je veriga ni umazala ali celo zagrabila.
  • zavora na kontro: nožna zavora na kolesu. Zavira, ko pedala tiščimov nasprotno smer, kot jih običajno vrtimo; torpedo
  • v luftu: v zraku.

Kraj: Stari trg
Datum: 1956
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Stane Martinek
Skenirano: 16.7.2019
Oblika: skenirana datoteka, mail.

6 komentarjev leave one →
  1. Anonimnež permalink
    1. 05. 2019 08:48

    Ja včasih so rekli “fant brez pipca ni nobem fant” .
    Žepnemu nožu smo rekli tudi britu, brituca, britvica ali pa nujšček.

    Liked by 2 people

    • Anonimnež permalink
      1. 05. 2019 10:11

      Prelepa zgodba o časih ki jih več ni in tako lepo povedano s strani pisca. Občudujem to spletno stran in sama razmišljam o čem podobnem, le da v Pivški občini. Čestitam vsem avtorjem, članom in predvsem uredništvu.

      Liked by 4 people

  2. alojzmazij permalink
    1. 05. 2019 21:12

    Lahko rečemo :Čudovita zgodba o pipcu. V mojih otroških letih je bil to sen vseh vaških mulcev. Imeti svoj žepni nož! Vedno, ko je šel oče po opravkih v Ljubljano in to seveda ni bilo vsak dan, sem nekako vrtal vanj naj vendar pogleda v tistih velikih trgovinah in mi prinese tak nož. Kot zakleto je bilo menda vedno že zaprto, pa vse so že prodali, gotovo jih bodo imeli drugič in podobno. Končno sem vse svoje upe usmeril v Sv. Miklavža. On že ve kje se dobijo take stvari in napisal sem mu že v začetku decembra pismo, ga nekajkrat popravil in ga nato na predvečer z velikim upanjem položil v pehar k odprtemu oknu. Kar nekajkrat sem šel preverit, če vse štima in vedno ugotovil, da je bilo okno spet zaprto. No končno so me pomirili, da zna Miklavž odpreti okno tudi od zunaj. Drugo jutro pa v peharju štrikane nogavice, piškoti, začuda ravno taki kot mamini, noža pa nikjer! Starejša sestra si ni mogla kaj in izdala mi je vez med atom, mamo in Sv, Miklavžem. Naslednjič pa mi je ata le prinesel iz Ljubljane nov rdeč pipec in mi pojasnil, da ga je Miklavž tam pustil zame! Na bo že kakorkoli, potem sem bil pravi fant od fare!

    Liked by 3 people

  3. Anonimnež permalink
    2. 05. 2019 14:57

    Moja generacija, par let mlajši, smo imeli radi za v žep tudi “feuerzeug”. Seveda so bili vžigalniki kovinski, na kresilni kamenček in bencin. Zaradi bencina je imel žep vedno svoj duh, ki pa nam je otokom zelo dišal.

    Še nekaj o bencinu. V tistem času, ko so bili kamioni bolj redki in so imeli še motorje na bencin, so ga šoferji kamionov pogosto uporabljali kot parfum, saj so v gostilnah, kjer so se ustavljali in srečevali z ostalimi preznojenimi furmani, kelnaricam prijetneje dišali in bili kot šoferji bolje spoštovani. Pa tudi spregledal jih ni nihče..

    Liked by 2 people

  4. Janez permalink
    3. 05. 2019 10:52

    Ja ,zmeraj sem z občudovanjem gledal Kržičevega Franceta, ki je v žepu imel tapravi pipec in mi tudi pokazal, kako se naredi piščalko iz kostanja.

    Liked by 1 person

  5. 5. 05. 2019 07:40

    Poleg vseh že naštetih imen za pipec, ki so eno bolj nazorno kot drugo, naj prispevam še enega: fouček ali tudi fouč. Fouč je navadno imel odrasel moški. Ponekod pa so tako imenovali tudi večje rezilo, krivec ali krivi nuojžeč, ki je služil za klestenje vej, šiljenje fižolovk in podobnega. Meni je pa najbolj všeč ime kuzlca…

    Všeč mi je

Dodajte komentar