1958 Planina – Nevesta in ženin na poroko v zapravljivčku

Planina, 1958. Na dveh zapravljivčkih se vozijo ženin in nevesta ter priče ob poroki Lovrina iz Ivanjega sela. To je bil čas, ko so posamezne družine še ohranjale staro vaško tradicijo, ženin in nevesta sta se morala na poroko odpeljati v zapravljivčku. Avtomobili, s katerimi so se pozneje vozili mladoporočenci, so bili takrat še redki kot bele vrane.

Pred poroko se bile še ugledi, ta obred je lepo opisal domačin iz Ivanjega sela Ivan Matičič v Petrinki:

Tako zalo dekle, ki je imelo polno drugih snubcev, a se je odločila za Petrinovega Jožeta z Orehovja. Nič ni žal Jožetu, da je hodil tja gor, čeprav jo je nekajkrati skupil, Tončko pa je le dobil. Saj tisti kamni in polena so mu bili kar nekako za oslado in spodbudo, prav zares. In zdaj gre ona z njim, jo vidite, malo da se ga oprime za roko. In kako je vesela, ga ima torej le rada. Z njim gre na Orehovje, na njegov dom. O, zahvaljena Devica planinska, Jože pelje Tončko na ogledi! Tako je srečen, da bi vriskal. a se le ne spodobi vriskati z božje poti. Pa ni dekletu nič sitno, iti takole na ogledi? Hm, malo že, a njeni materi bolj. Toda kaj hočete, enkrat mora priti do tega, čim prej, tem bolje.

Ko so šli v vas, niti ni bilo toliko zijal; bil je pač tak dan, da je krenilo mnogo romarjev skozi Orehovje. Tako so torej prišli skoro neopaženi do Petrinove hiše. Tu so pa jablanke kaj prijazno sprejeli, saj so ju malce pričakovali. Jože je bil namreč že ves teden nekaj mendral in namigoval materi. Če bi bila gluha, bi ga razumela. Kar nasmehnila se je Petrinka in oči so se ji zaiskrile, ko je uzrla goste. Torej Jože le ni tjavdan mendral. “Bog daj srečen dan!” je rekla, ko jima je stisnila roko. Pogled ji je obvisel na Tončki. Naravnost v oči jo je gledala, kakor bi ji skušala prodreti v srce. Bo prava, dobra, skrbna snaha? Tončka jo gleda odkrito, oči se ji smehljajo, na ustih smehljaj in v jamicah na licih. Še celo kodrci na čelu se smehljajo izpod svetle svilene rute. Zares brhko dekle! Petrinka je zadovoljna. V iskrečih se Tončkinih očeh je brala, na njenem čelu je uganila in z njenih drhtečih usten posnela, da bo prava, dobra snaha. In vsi so bili zadovoljni, kakor da je pogledalo samo božje sonce v Petrinovo hišo. Bila je polna smeha in veselega kramljanja. Predli so najprej o lepem dnevu in božji poti, kakor se pač spodobi. Petrinka je medtem že cvrla jajca in narezavala gnjat, Jože je poslal po vina. Petrin je bil bolj molčeč; zdelo se mu je, da je vprašanje snahe bolj ženska zadeva, zato se ni maral preveč spuščati v to reč. Pač je moževal z materjo, kako je bilo kaj s košnjo na Jablanah, kakšna je otava, kako je z blagom in lesom. Ne zato, da bi kaj izvlekel iz žene, ali jo morda kaj potipal o hčerini doti, ne, se res ne spodobi vtikati se njemu v te reči.

Konja ima na skrbi Mesarjev Fronc iz Ivanjega sela, poleg je s harmoniko Volbenk Demšar, zadaj ženin in nevesta ter priče.

Ne le svatje, tudi konji zapreženi v drugem zapravljivčku, so bili razigrani.

Viri:

• Volbenk Demšar

Kraj: Planina
Datum: 1958
Avtor: neznan
Zbirka: Volbenk Demšar
Skenirano: 4. 4. 2019
Oblika: fotografija