Skip to content

1950 Velike Bloke – Pred Lenčkovo gostilno

26. 12. 2019

20. stoletje se je prelomilo na pol. Svetovni vojni sta bili končani, vsakega sta zaznamovali na svoj način. Pokojni Janez Praprotnik, ravnatelj OŠ v Novi vasi je zapisal: “Življenje se je vračalo v stare kolesnice. Marsikje teh kolesnic ni bilo več. Razdrli so jih plazovi vojne, pretrgali in zasuli so jih njeni hudourniki. Usekane so bile že nove poti, marsikje v živo in počez. Treba pa je bilo živeti in delati.”
In se veseliti. Kozarec vina in šilce žganja pri tem rada pomagata, kot kaže pričujoča slika.

Pred Lenčkovo gostilno so se okoli mize spomladi 1950 dobili bloški možje, si nalili kozarce belega ter prijeli za štamprle. Po vsej verjetnosti je za mokroto dal Janezonov France ob rojstvu svojega prvorojenca Franceta. Moral je biti tudi nek praznik ali nedelja, saj so nekateri pražnje oblečeni, drugi pa so ravno postorili okoli živine. Slika kaže, da na mizi najbrž ni bil prvi liter, saj klobuki že silijo postrani in gotovo je bilo že slišati pesem, ki se je prepevala v Velikih Blokah ob rojstvu novega vaščana: Eno drevce mi je zraslo, drevce zeleno …

Ko mi je Jeršanov France ml. prinesel to sliko, sem ugotovil, da bi o vsakem možakarju, ki je na sliki, lahko sestavil roman. Nekaj stavkov si res zaslužijo, preden vse skupaj pokrije pozaba hitrega novega časa.

Jože Ponikvar – tastari  Ulčar iz Male gase je prišel v temni obleki in lajbelcu, z zanj značilnim klobukom in brčicami. Ulčar je bil letnik 1889 in je pred prvo svetovno vojno delal v ameriških rudnikih. Tam je doživel nesrečo in se po vojni vrnil domov. Bil je med ustanovitelji PGD Velike Bloke leta 1930. Po rudniški nesreči njegova noga ni bila nikoli več dobra, hodil je s palico. Ob kmečkem delu se je lotil tudi tesarskega in mizarskega dela, pa tudi popravilo stenskih ur mu ni bilo tuje. Gostilniških družb se ni ogibal, zgodb pa je imel vedno polno malho. Ko je bil v Ameriki je že imel motor Harley – Davidson in nam je rad pokazal knjižico – ne vem ali je bila neke vrste vozniško ali prometno dovoljenje za ta motor. Leta 1978 sem bil na vrsti za pogrebca, ko smo Ulčarja peljali k Sv. Mihaelu k Fari. Bil je zadnji, ki se je “peljal” po makadamu. Cesta je bila zaprta za promet, naslednje dni so jo asfaltirali.

Andrej Zgonc – Lovran z Radleka si je privoščil šilce žganja. V gostilno pri Lenčku je prišel malo pred 2. svetovno vojno. Bil je vdovec, doma si je družino ustvaril sin in Lovran se je umaknil tamladim. V gostilni pri Lenčku je gospodar Korošec pred tem umrl in vdova, gostilničarka Helena ter njen zet moj stric Korle sta ga vzela v hišo. Imel je svojo sobo in skrbel za hlev in kmetijo. Otroci smo radi vlekli na ušesa njegove zgodbe iz bojev v Galiciji. Ko sem kot 12-letni deček nesel venec za njegovim pogrebom v hudem predbožičnem mrazu, sem šele spoznal, da Lovran pravzaprav ni bil Lenčkov in da mu je bilo ime Andrej.

Pred njima sedi pražnje oblečen Jože Prebil – Prebil s Hudega Vrha, mlekar in godec. S konji in vozom za prevoz mleka je bil velikokrat gost v Lenčkovi gostilni.

Janez Mulc – Korenov iz Velikih Blok, letnik 1899, je bil avstrijski vojak in Maistrov borec. Pred 2. svetovno vojno je nekaj let delal v francoskih gozdovih. Po vrnitvi domov pa se je prijel mlekarskega dela. S konjem in vozom je vsak dan in v vsakem vremenu obredel vasi okoli Ravnika in vozil mleko v mlekarno v Novo vas. Trdni so morali biti mlekarji in ni čudno, da Janeza tudi Dachau ni uničil. Tako kot mnogo takratnih fantov se je tudi Janez poročil po drugi svetovni vojni, ko je bil že krepko čez 40 in dobil hčerko. Pozimi 1952/53 so se sosedje ob napajanju živine ob bloškem mostu tudi drsali po ledu. Janez je nesrečno padel na ledu in se udaril v glavo. Ni si več opomogel, pred pomladjo je zaradi poškodb umrl.

Pražnje oblečen s svetlim klobukom je Franc Hrbljan – Jeršan iz Velikih Blok. Bil je letnik 1923 in edini na tej sliki takrat še fant. France je čudežno preživel grahovsko tragedijo novembra 1943 skrit pod mostno tehtnico ob cesti. Bil je vsestranski zidar in kmet. Okoli leta 1960 je šel na delo v Nemčijo, družina pa je ostala doma. S pregovorno skromnostjo in pridnostjo je v našo vas pripeljal prvi mešalec za beton in mnogo drugih strojev in orodja. Bil je velik šaljivec in pripovedovalec zgodb. Neke nedelje okoli leta 1970 smo imeli v vasi delovno akcijo pri gasilskem domu. Začelo se je zgodaj zjutraj, France in moj stric Jože sta bila mojstra, ostali smo malavarili in kar hitro je delo steklo. Nizko nad nami je proti Snežniku in Puli letel potniški avion iz Brnika. Moral je biti še DC6. Pa se oglasi Jeršan: “Bog ve, kam se pa tem tako mudi betonirat, da morajo it z avijonom?! Najbrž jih lopate in mešalci že čakajo pri morju!”

France Modic – Janezonov je bil letnik 1910, kmet in mizar. Med vojno je delal v partizanskih bolnišnicah v Snežniku. Po mojem toči pijačo ob rojstvu prvorojenca. Ko smo otroci rabili lepilo za lepljenje šperplate za tehnični pouk, smo vedno zavili k njemu. V hiši za vrati nasproti krušne peči je bil verštat in tam smo dobili kakšno kocko kleja, ki smo ga doma skuhali.

Pred družbo sedi edini brez klobuka moj stric Jože Mazij – Matevžev. Preživel je vse pivske tovariše s fotografije, saj je umrl lansko leto v 99. letu starosti. Na sliki pa je kot mlad mož, ki je preživel Auschwitz, zidar in kmet. Po vsej verjetnosti mu je lepo karirasto srajco poslal eden od bratov iz Francije.

Ni bog ve kako natančno, a pokojni France Hrbljan je svojemu sinu diktiral domača imena in letnico dogodka. Ta je zapisal vse tako, kot je slišal.

Lenčkovo gostilno so nedolgo za nastankom te fotografije zaprli. Domača hči Olga se je poročila z Ivanom Miklavčičem – Šemetovim iz Velikega vrha in prenesla sta obrt v novo gostilno čez cesto. Gostilna je med domačini še dolgo obdržala ime Pri Lenčku. Drugo leto bo tako 100 let od odprtja Lenčkove-Miklavčičeve gostilne v Velikih Blokah.

Slovarček:

  • štamperle: šilce
  • lajbelc: telovnik
  • šperplata: vezana plošča
  • verštat: mizarska delovna miza

Viri:

  • Justina Hrbljan in Franc ml., Velike Bloke
  • Drago Mazij, Cerknica
  • Marinka Lazić, Velike Bloke
  • France Modic, Velike Bloke
  • Jože Ponikvar, Velike Bloke

Kraj: Velike Bloke
Datum: 1950
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Hrbljan, Velike Bloke
Skenirano: 12. 12. 2019
Oblika: fotografija

2 komentarja leave one →
  1. 26. 12. 2019 09:33

    Fenomenalno! Kakšne zgodbe, kakšni možje, kakšen zapis o njih! Še!

    Všeč mi je

  2. bredatursic permalink
    26. 12. 2019 09:33

    Ooo, kako lepo. Z veseljem sem prebrala zgodbe Bločanov, saj sem skoraj vse poznala. Vendar, ker sem bila še majhna punčka, se jih spomnim bolj po imenih in nisem poznala njihovih življenskih zgodb.

    Všeč mi je

Odgovorite milenaozbolt Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: