1937 Velike Bloke – Žegnanje pri Matevževih
24. 09. 2014
Praznik Marijinega vnebovzetja, tudi Velika maša ali Veliki šmaren imenovan, je eden največjih cerkvenih praznikov, ki se 15. avgusta slavi že od apostolskih časov. Leta 1950 je papež s svojo nezmotljivostjo dodatno proglasil resnico o vnebovzetju Marije z dušo in telesom. Vaščani Velikih Blok, kjer je ena najstarejših bloških cerkva posvečena temu prazniku, so ga vedno slavili s svojim žegnanjem. Tudi pri Matevževih se je leta 1937 na ta dan zbrala družina. Ob tej priliki so se dali tudi slikati.
Z Veliko mašo se začne t. im. medmašni čas, ki traja do 8. septembra, praznika Marijinega rojstva in na Blokah žegnanja na Runarskem. V tem času se je včasih končala dolga košnja, saj kdor ni pospravil sena in otave do Male maše, je moral vse skupaj sušiti na peči. Na Blokah Mala maša namreč za suknjo vpraša.V tem času so se ob stari luni spodrezala drva, da so se jeseni še v listju posušila v gozdu. Pričeli so se pobirati pridelki, posebej pomemben je bil izkop bloškega krompirja. Do žegnanja so v Velikih Blokah šparali kakšen kos suhega mesa od kolin ali nadelan želodec ali mehur, da so goščvalci imeli kaj za prigrizniti. Matevževa mati Ivana so šli že konec julija na kakšno gričevnato njivo, kjer je zaradi suše žito prej dozorelo, požet nekaj snopov, hitro so jih omlatili in odnesli v mlin, da je bilo pri hiši za praznik nekaj moke za peko.
Razen mojega očeta Lojzeta, ki je imel takrat doma svojo krojaško delavnico, so bili ostali bratje in sestra že vsi od doma in pri kruhu. Poročen pa je bil le najstarejši brat.
Razen mojega očeta Lojzeta, ki je imel takrat doma svojo krojaško delavnico, so bili ostali bratje in sestra že vsi od doma in pri kruhu. Poročen pa je bil le najstarejši brat.
Za žegnanje so se zbrali in od leve proti desni stojijo:
- sin France, finančni uradnik, ki je takrat služboval v Makedoniji;
- hči Malka je kot šivilja delala v Velikih Laščah;
- sin Karel je bil izučen za trgovca in je delal v Logatcu;
- Amalija, žena sina Janeza.
V prvi vrsti sedijo:
- Neznana deklica, najbrž iz materinega sorodstva na Hitenjem, stoji s sončnico;
- mati Ivana roj. Zalar;
- oče Tomaž.
- sin Janez, kmet in mesar, ki sta ga že kot otroka posvojila teta Ivana, očetova sestra in njen mož Matevž Drobnič – Ujcova, ki svojih otrok nista imela. Janez je tako imel dva priimka Mazij-Drobnič.
- Sin Lojze, moj oče, krojač.
- Sin Jože, pri 17. letih je bil že izučen za zidarja in je delal pri f. Tomažič v Ljubljani, kjer se je tudi izučil.
- Janez Mulc – Korenov. Kot sosed se je ustavil pri hiši, ker se je ravno vrnil iz Francije in prinesel novice o treh domačih sinovih Antonu, Matiji in Dominu, ki so tudi odšli na delo v Francijo in tam ostali.
Oče Tomaž Mazij in njegova sestra in soseda Ivana Drobnič – Ujcova.Za žegnanje so se res pražnje oblekli. V rokah ali gumbnicah so nekateri imeli cvetoče sončnice. Stric Jože, ki je danes še edini živ in v 95. letu, je pojasnil, da so si imeli veliko za povedati. On je bil zelo ponosen, da si je že sam kupil klobuk in kravato. Pri mojstru Tomažiču v Ljubljani, kjer se je izučil za zidarja in takrat delal, je bilo 300 delavcev pa samo ena ženska v pisarni. Plača ni pa nikoli zamudila.
Slovarček:
- šparali: varčevali
- nadelanje: želodec ali mehur napolnjen z mletim mesom
- goščvalci: obiskovalci na žegnanju
Viri:
- Jože Mazij – Matevžev, Velike Bloke
Kraj: Velike Bloke
Datum: 15. 8. 1937
Avtor: neznan
Zbirka: Danimir Mazi
Skenirano: 3. 7. 2014
Oblika: fotografija
8 komentarjev
leave one →
RSS - Posts
Za mojo staro mamo “Malči” je bil to res dogodek, in tako je ta dogodek postal tudi naš in ga skoraj nikoli ne zamudimo. Za kosilo doma samo kakšna “župca” potem pa romanje na Bloke. Začnemo pri domači hiši, pri Matevževih in potem celo ulico “gaso” naprej. Na levo in desno, kot so postavljene vse hiše sorodnikov. Če so na obisku še sorodniki iz Francije je pa še toliko lepše, ker se ne vidimo tako pogosto.
Lepa slika, lepi spomini. Tudi Loška dolina pozna tisto, da kdor o mali maši kosi, na peči suši, pa da mala maša za suknjo vpraša in še da so o mali maši orehi naši ( lešniki namreč): Me pa vedno navduši, kako so znali naši stari svoje izkušnje in spoznanja strniti v samo nekaj jedrnatih besed, ki so bile včasih povrh še prav poetične
Ko smo pri Pajkovih imeli koline, je bil klovc vedno Ujcov Janez, dokler je bil še pri močeh. Bil je zelo dobrovoljen, z mojo staro mamo sta se vedno kaj hecala. Takrat je bilo pri hiši res veselo.
Ujcov Janez nam je vedno naredil majhne klobase. Zame, ker sem bila najmanjša, majhno, Jožetu malo večjo, Boži pa še malo večjo. Se pa ne spomnim, da bi te klobase tudi kdaj sami pojedli. Sicer pa teh klobas sploh nismo tako radi jedli, važno je bilo, da smo jih dobili.
Ujcov Janez je bil prava legenda. Vsako zimsko jutro si je je po opravkih v hlevu obul čiste usnjene škornje, oblekel površnik, klobuk na glavo, cekar v roke, štrajh okoli pasu, pa je šel k hiši, ki je bila na vrsti za domači praznik. V cekarju so bili v krpe zaviti noži ,razni žlemarji za čreva, ročne mesoreznica z rolčki za izdelavo mesenih klobas, predpasniki in povrhu šprukavnica. Ko je prišel k hiši se je ozrl v hlev ,če je žival mirna, preveril če je gospodinja pripravila začimbe, posode,če je pripravljen krop, če je gospodar pripravil kobalecno in trugo za morebitno šopanje in če so se držači zbrali. Po obveznem šnopčku se je začelo celodnevno delo. Janez je bil nejevoljen, če ga je zvečer čakala še zvrhana skleda riža za krvavice. Ozrl se je po gospodinji :” Ja koliko si pa te Burme na..rala !? Kdo bo pa to delal? Saj veš ,da grem še pogledat moji Silvo in Bibi!”
Njegovi kravi sta vedno imeli bolj gosposka imena.
🙂