1976 Cerknica – Iblančič
Zanimiva fotografija neznanega fotografa iz zbirke Toneta Urbasa je nastala v Cerknici na Cesti 4. maja 28 pred Iblančičevo hišo. Letnico sem določil glede na starost Toneta Iblančiča, ki je na levi strani fotografije in je bil rojen leta 1949.
Na desni strani fotografije je Tonetov oče Franc Iblančič, rojen leta 1901, ki se je pred drugo svetovno vojno poročil z Marijo Korošec iz Osredka. Marija je bila rojena leta 1908. Na njuni poroki je na harmoniko igral Janez Lavrič, ki je bil med drugo svetovno vojno član kulturne skupine XIV. divizije. Februarja 1944 je odšel s XIV. divizijo na Štajersko, kjer je padel istega dne, 22. februarja 1944, le nekaj ur prej kot Karel Destovnik – Kajuh.
Kako med tako neurejeno parkiranimi avtomobili, ne da bi kakšnega opraskal, zapeljati na domače dvorišče?
Tone vleče vola proti svoji hiši, tako, da bo voz lahko peljal mimo parkiranih avtomobilov.
Na levi so parkirani: fičo, zaporožec, lada 124, od mosta pelje wartburg … Na desni je zastava 101 in še nekaj drugih.
Tonetov oče opazuje promet, da bi voz varno zapeljal domov.Kraj: Cerknica
Datum: 1976
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Urbas
Skenirano: 13. 1. 2020
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Joj, Dušan, odprl si Pandorino skrinjico. Iblančiči so bili znanci moje stare mame. O Tonetu mi je povedala kar nekaj zgodbic in večina njih mu ne bi bila ravno v čast. Ko sem ugledala naslov prispevka, so prav vse planile na dan.
Kot kaže, sta šla Iblančiča domov z njive. Na vozu so naložene pletene košare in pomemben pripomoček za oranje in druga dala na njivi – železna plužna. Plužna je predstavljala vmesni del med vprežno živino in plugom za oranje, ali drlo za pripravo sadilnih vrst pri krompirju oz. izruvačem krompirja itd. V začetku so bile plužne enostavne, lesene, z železnimi plugi pa so prišle železne z nekaj nastavitvami, kakršno imata na vozu Iblančiča.
Pa še to. Na sliki ni za spregledat tudi železnih mrežastih torb, ki jih imata sivca na gobcih. S tem so skrbni gospodarji preprečili, da živina ni delala škode na njivi, posebej sosedovi ali se preobjela sveže krme in se potem olila od driske. Danes bi tem torbam najbrž rekli nagobčniki. Spomnim se še lesenih torb iz viter.
Toneta Iblančiča se spomnim kot vaškega posebneža. Včasih, še ko sem hodila v srednjo šolo v Cerknici mi je pisal ljubezenska pisma. Vročal mi jih je kar na ulici ali na pošti ali v trgovini in me nato zasledoval ter neprenehoma spraševal, če sem ga že prebrala. Ljubezenska pisma so v Cerknici dobivala vsa dekleta, ki so mu bila všeč. Potem pa, ko je že obnemogel in ni mogel več dobro skrbeti zase sem ga ravno zato, ker sem mu bila nekoč všeč pridobila in prepričala, da ima v Rdečem križu velikega dobrotnika. Bil je namreč brez vsakršnih rednih dohodkov.Tako je vsak ponedeljek v Delikatesi dvignil paket z zanj ustrezno in primerno prehrano, ki so ga napolnile dobrodušne trgovke. V veliki tajnosti ga je plačeval njegov bratranec. Tako je preživel zadnja leta svojega posebnega, težkega pa zanj tudi lepega življenja.
Leta 1974/75 sem se jaz prišla učit na Brest. Delala sem v Salonu pohištva in od tam se je dobro videlo Iblančičevo hišo. Imam pa v spominu, da je Tone že takrat živel samo z mamo. Zaposlen pa je bil na Brestu TOZD Pohištvo. Torej je Tone na sliki verjetno mlajši.