Begunje 1963/64 – 4. razred, vozači ali hribci

4. razred Osnovne šole v Begunjah pri Cerknici je bil leta 1964 precej številčen, kajti že drugo leto zapored so se v navedeno osnovno šolo vključili tudi vozači ali zaničevalno “hribci”, kot so nas poimenovali sošolci iz Begunj in Cerknice. Zaradi teh zmerljivk nam je pogosto zavrela kri in smo se stepli. Jaz sem bila vedno prva in najhujša med pretepači, kot sem to bila že v prejšnji šoli in tako je bilo vedenje v spričevalu vedno ocenjeno s komaj štiri. Pretepala pa sem se tudi, če se je kdo spravil na mlajšega ali nebogljenega “hribca”. Tako smo pač funkcionirali še ne ukročeni hribci.

Vozači smo se v Begunjsko osnovno šolo vozili z avtobusi iz dveh smeri, in sicer z enim avtobusom iz Otavske planote, z drugim pa iz Vidovske planote in Cajnarske doline. V vseh teh krajih so do leta 1963 delovale samostojne osnovne šole. Otroci so v te šole iz okoliških vasi zvečine hodili peš, saj so tedaj kolesa imeli le redki starši. Avtobus s katerim smo se vozili, je bil za otroke zato zanimiva alternativa in le sreči se moramo zahvaliti, da v vsem obdobju do danes, ni prišlo do kakšne prometne nesreče s tragično posledico. Na avtobusu smo vedno peli. Kako se je to začelo, sploh ne vem, ampak ko so se vrata avtobusa na zadnji postaji zaprla, se je začelo peti. Peli smo vse zvrsti pesmi tako narodne, kot Slakove in pesmi Beneških fantov pa tudi pesmi iz zabavne glasbe. Imeli smo zvezke, kamor smo si prepisovali besedila in še danes znam vsa ta besedila na pamet. Tudi šoferji so dobro sprejemali to našo čudno navado in če smo kaj “mečkali” in se pesem ni takoj zaslišala, je že rohnel, češ kaj je zdaj to. Nekateri sprevodniki pa so z nami celo zapeli, na primer Jože Petrič.

V razredu nas je bilo 29, kar je za današnje razmere številčno močan razred in od vseh kar 19 vozačev. Danes je na našo žalost pokojnih že osem fantov in dve dekleti. Učil nas je Janez Petrič, ki je ravnokar zaključil učiteljišče in je učil šele drugo leto. Naslednje leto smo 5. razred obiskovali že v Cerknici. Tedaj so se nam pridružili še otroci iz ukinjene podružnične osnovne šole Sveta Trojica, ki je sicer sodila pod šolski okoliš Nova vas. V Cerknico so namreč imeli boljše avtobusne povezave kot v Novo vas. V 5. a razredu smo bili sami vozači in nas je bilo 35, v 5. b razredu pa so bili učenci sami Cerkničani. Pol leta smo še hodili v staro šolo na Partizanski cesti, po domače na Veliki gasi, po polletnih zimskih počitnicah pa smo se vselili v popolnoma novo šolo. Razdelili so nas v tri razrede. V 5. a razredu so bili sami vozači, v 5. b razredu so bili sami Cerkničani, v 5. c razredu pa smo bili mešana druščina vozačev in Cerkničanov. Vozači smo v tem razredu od cerkniških vrstnikov veliko pridobili in se z njimi kmalu izenačili. Med nami so nastale nove povezave in nova prijateljstva, stara pa tudi niso zamrla. K sreči smo bili tako nesrečno razdeljeni le še v šestem razredu, v sedmem in osmem razredu pa smo bili že vsi pomešani.

Kasneje v življenju sem imela več priložnosti, da sem lahko na podlagi te svoje izkušnje podpirala oblikovanje mešanih razredov, predvsem pa sem zagovarjala nujnost enakovredne obravnave učencev “hribcev” in ostalih domorodnih učencev.

Od desne proti levi v srednji vrsti stojijo:

• Blanka Stražiščar, por. Tomšič iz Stražišča,
• Zvonka Purkart, por. Ješelnik iz Gorenjih Otav,
• Fani Anzeljc, por. Anzeljc iz Gorenjih Otav,
• Bernarda Klančar iz Osredka in
• Milka Hiti, por. Peček iz Raven pri Sv. Vidu.

Zgoraj stojita:

• Marjan Bajc iz Bezuljaka in
• Miro Zajc iz Begunj.

Spodaj sedijo:

• Anica Lavrič s Kremence,
• Marta Kateren, por. Košir iz Dolenjih Otav in
• Marta Turšič, por. Kvaternik iz Begunj.

V zgornji vrsti stojijo od leve proti desni:

• Ivan Korošec iz Kranjčjega,
• Jani Rudolf s Kremence,
• Franci Nared s Slugovega in
• Jože Korošec iz Kržišča.

V srednji vrsti stojijo:

• Branko Milavec iz Osredka,
• Jaka Meden iz Begunj,
• Jože Zalar iz Bezuljaka ter
• Nejc Petrič in
• Bojan Ličen iz Begunj.

V zgornji vrsti stojita:

• Tomaž Cimpermančič in
• Toni Kocijančič iz Begunj,

V srednji vrsti:

• Rado Klančar in
• Silvo Muhič iz Osredka,
• Franci Doles s Pikovnika in
• Beno Škerlj iz Begunj, ki objema svojega bratrančka …
• Duška Škrlja, sina tovarišice Rozke Škrlj, ki nas je učila v tretjem razredu.

V spodnji vrsti sedita:

• Nataša Vukičevič, por. Zakrajšek in
• Lidija Hiti, por. Zalokar iz Cajnarjev.

Na fotografiji je lepo viden nam učencem znan podpis našega razrednika pok.Janeza Petriča.

Slovarček:

• hribci: prebivalci iz hribovitega področja občine
• mečkali: se zaustavljali, se obotavljali 

Kraj: Begunje
Datum: 1963
Avtor: neznan
Zbirka: Zvonka Ješelnik
Skenirano: 24. 1. 2020
Oblika: fotografija