1947 Cerknica – Ivan Štrajhar

Janez (Ivan) Štrajhar (tudi: Strajhar) se je rodil. 21. junija 1878 v Gradišču, umrl 6. julija 1947. V duhovnika je bil posvečen 27. februarja 1902. Ob njegovi smrti je bila izdana podobica s priporočilom, naj se ga spominjamo v molitvi. Ivan Štrajhar je bil nekoliko poseben župnik. Bil je domoljub, človekoljub in naprednjak, rad je nasprotoval oblastnikom in imel je veliko poguma. Rad je delal po svoji pameti, ki jo je imel obilo. Prav tako je bil zagnan in vztrajen in prav zaradi tega je bila postavljena marsikatera stavba, kjer je služboval. Tudi nova cerkev na Rakeku. Brez njega je ne bi bilo. Zelo si je želel imenovanja za prvega rakovškega župnika, a se mu ta želja ni izpolnila.

Leta 1903 je bil nameščen kot kaplan v Metliki. V Šentrupertu na Dolenjskem je nastopil službovanje leta 1906. Že naslednje leto je na javnem shodu Kmečke zveze za trebanjsko dekanijo govoril o namenih in potrebi Kmečke zveze ter vabil k pristopu. Leta 1909 je s skupino somišljenikov ustanovil prvo knjižnico. Vedel je, kako pomembno vlogo ima v življenju knjiga. Bil je tudi soustanovitelj mlekarne, ki so jo odprli poleg knjižnice. Nad mlekarno so uredili društveni dom. Očitno je šla njegova gospodarska uspešnost nekaterim v nos in so mu metali polena pod noge pri tako plemenitem delu, saj je januarja 1910 v reviji Domoljub objavil tole zahvalo: »Očitna zahvala ob novem letu vsem domačim prijateljem in dobrotnikom, ki so kakorkoli že pomagali pri gradnji društvenega doma! Bog vsedobri povrni! Zahvala pa tudi mojim ljubim nasprotnikom liberalcem, ki so pomagali z zabavljanjem ali hujskanjem! Tudi tem: Bog plačaj! Veselo novo leto vsem! – Kaplan Ivan«

Imenovan je bil za vodjo posojilnice in hranilnice v tem kraju. Petnajstega julija 1918 se je udeležil Evharističnega kongresa v Chicagu. Amerika mu je bila všeč in želel si jo je videti ponovno. Ni podatka, ali se mu je ta želja izpolnila. Že manj kot pol leta po tem pa so ga 29. novembra premestili v Borovnico.

Tudi tu je nadaljeval svoja zidarska in voditeljska dela. Za časa njegovega službovanja je dozidal kapelo na levi strani cerkve, kapelo na desni, kjer je bila prej zakristija, pa preuredil, dozidal kapelo božjega groba in novo zakristijo ter povečal župnišče.

Leta 1934 je prišel v Cerknico in takoj postal aktiven, saj so ga imenovali v upravni odbor Rdečega križa v Cerknici. Naslednja leta je bil zaposlen z gradnjo nove cerkve na Rakeku. Potem je prišla vojna. Kljub temu da Italijanov ni maral, jih je moral skupaj z županom leta 1941 ob prihodu v Cerknico pozdraviti. Ko je 27. januarja 1942 protestiral proti streljanju talcev s strani Italijanov, mu je škof Rozman svetoval, naj se obrne naravnost na vojaško poveljstvo na Vrhniki. To je 9. februarja 1942 tudi storil in o tem obvestil svojega škofa. Prav tako je 6. aprila 1944 protestiral proti divjanju domobrancev in od škofa zahteval, da o tej zadevi posreduje pri domobranskem poveljstvu. Kaj storil škof, vemo. Ko so se hoteli Nemci naseliti v zvoniku, jim je zabrusil: »V turnu pa že ne boste!« In zgradili so bunker na Svinji gorici. Po nekem viru naj bi decembra leta 1941 nekoliko pred policijsko uro odhitel na Rakek, da bi se z vlakom odpeljal v Ljubljano. Na koleslju je bil sam. Ker je bil precej gluh, ali pa se je takega naredil, naj bi preslišal klic »stoj«. Vojaki so streljali in ga zadeli v glavo. Vrniti se je moral v Cerknico, kjer mu je italijanski vojaški zdravnik nudil prvo pomoč. Kasneje se je zdravil v Šlajmerjevem domu v Ljubljani. Umrl naj bi za posledicami ran.

Ker ni postal rakovški župnik, si je želel, da bi bil na Rakeku vsaj pokopan.Od njega so se poslovili z naslednjimi besedami:

»Dragi prijatelji, dragi sovaščani!

Med nami rakovci so hoteli imeti gospod župnik svoj zadnji dom. Zato je primerno, da jim zdaj, čisto nazadnje, spregovorim v imenu rakovških faranov zadnjo besedo v zahvalo in slovo.

Vedno ste radi imeli nas in našo vas, gospod župnik. Radi ste prihajali med nas, radi ste z nami moževali. Pokazali pa ste svojo ljubezen do nas najbolj v dejanju. Bili ste modri in preudarni, pa ste nas vse združili in navdušili, da smo zgradili našo novo in lepo farno cerkev. Brez vaše pomoči, brez vaše odločnosti, brez vaše požrtvovalnosti nikoli ne bi imeli naše farne cerkve. Samo Bog ve, koliko potov ste zavoljo nje naredili, na koliko vrat potrkali, na koliko kljuk pritisnili. Pri naši cerkvi so bile zmeraj vaše misli in želje. Še ko smo vas zdaj v tej zadnji bolezni obiskali in vam povedali, da bomo napravili nove klopi, ste bili veseli in nam rekli: Kar delajte, kar korajžo, naprej!

Ni čudno, če hočete imeti blizu tistega doma, ki ste ga zgradili božjemu srcu, tudi svoj zadnji zemeljski dom! Ni čudno, da se hočete med nami, za katere ste delali, se trudili in trpeli, da se hočete med nami tudi odpočiti, da hočete med nami počakati vstajenja, pa tudi dan božjega plačila za zvesto službo. In kakor ne pozabimo svojih staršev in dobrotnikov, ki tod okrog počivajo, tako ne bomo pozabili vas, gospod župnik, ki ste do zdaj največji duhovni dobrotnik župnije.

In kaj naj vam, gospod župnik, damo v slovo? V slovo naj vam bodo naše skromne molitve, s katerimi smo se vas spominjali na tej zadnji poti. V slovo naj vam bo najlepše cvetje naših vrtov, s katerim vas bodo obsuli naši otroci. V slovo so vam peli naši zvonovi in v slovo vam bo zadonela še enkrat, še zadnjič, za slovo – pesem naših fantov in mož.

Naj se vaše telo, gospod župnik, med nami v miru spočije – vaša duša pa pri Bogu veseli in rajsko srečo uživa.«

(Župnijsko glasilo »Naš Rakek«, leto VIII, 10. december 2000, številka 25)

Pogreba se je udeležilo ogromno ljudi.

Na prednji strani podobice je božja mati Marija z Jezusom v naročju.

Slovarček:

• koleselj: udoben odprt voz za več oseb

Viri:

• Domoljub, leto XXIII, številka 2, v Ljubljani 12. januarja 1910
• https://www.mojaobcina.si/borovnica/novice/zupnija-borovnica–150-let.html
• Zgodovinski časopis, letnik 50, številka 2, 1996

Kraj: Cerknica
Datum: 1947
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: tiskovina