Skip to content

1985 Stari Kot – Ivančeva teta Micka in stric Lojze (2)

23. 05. 2020

Po zasneženi makadamski poti, v tej lepi zimski pokrajini, se je proti vrhu hriba k cerkvi sv. Frančiška Ksaverja počasi pomikal pogrebni sprevod, ki je spremljal Alojza Mikliča na njegovi zadnji poti k večnemu počitku. Umrl je leta 1985, star 72 let. Takrat so pri nas skrbeli za pokopališče, kopanje jame in prevoz krste sami vaščani. Krsto je tokrat peljal na gumarju Slavko Poje iz Novega Kota. Fotograf je naredil posnetek, ko je Slavko ravno zavil na sedanje parkirišče ob cerkvi. Danes bi krsto ali žaro z venci in cvetjem k cerkvi pripeljal avto. Avtomobili pogrebcev bi stali pod hribom, ob cesti in na parkirišču. Takrat pa sta bila na parkirišču samo dva: Fiat 750 in Škoda Favorit. Eden od teh je najbrž pripadal župniku.

Po vrnitvi iz taborišča smrti na Rabu in Gonarsu sta Jevančava (Ivančeva) teta Micka in njen sin Lojze živela v Starem Kotu. Kot večina vaščanov Starega in Novega Kota so tudi Ivančevi obnovili domačijo. Po smrti Lojzetovih staršev je Ivančevo podedoval njegov stric, ki je živel v Ameriki. Sklepam, da jima je stric z dovoljenjem za obnovo tudi denarno pomagal. Njihovi bližnji sosedje so bili Jurcavi, Pavličkavi, Jerčinovi in Hadalinovi. Jerčinova Marija Janež por. Pečnik je v otroških letih veliko časa preživela pri njih. Po razgovoru z Marijo in po njenih zapisanih spominih vam ju bom tudi predstavila.

Ivančeva Micka je bila skrbna, delavna, čustvena – topla ženska. Vse je bilo obenem smeh in solze. Ker je ovdovela zelo zgodaj, Lojze je bil star komaj pet let, ni za možem nikoli nehala žalovati. Vedno je bila v črnini. Verjetno je prav zato, ker je tako pogrešala moža, svojega edinca še bolj razvajala. Vedno se je bala, da se mu ne bi kaj hudega zgodilo.

Lojze je šel vsak teden peš v Čabar po »fasengo«. V Čabru se je srečal s prijatelji in po malem »žingal« ves dan. Njegova nabava se je včasih zavlekla v pozno popoldne ali v noč, ker je imel v gostilni vedno polno poslušalcev in ga niso pustili domov. Micko je skrbelo, kje je in je šla po pomoč k Jerčinovi Francki in Hadalinovi Olgi. Šli sta mu nasproti in ga pospremili domov. Mamo je nahecal, da je »ošfohel«, ker je pil vodo in je zato pozen. Ker ji je pomenil vse na svetu, mu je verjela.

Teta Micka je bila vzorna gospodinja in dobra kuharica. Po vojni je bila glavna kuharica na ohcetih. Zelo znani so bili njeni krofi in drobno pecivo (linški piškoti, janeževi upognjenci). Namesto torte je spekla v modelu iz gusa jagenjčka. Na ohcetih je bil bel z rdečo pentljo. Za druge priložnosti je spekla tudi črno-belega. Jagenjček je bil vedno pred mladoporočencema. Jerčinovi Mariji in Kristini ga je spekla vedno za Veliko noč. To darilo je bilo zanju nekaj dragocenega. Jedli sta ga po malem en teden. Model je teta obljubila Mariji, pa ga po njeni smrti ni dobila in tudi ne ve, kje je končal. Mickinega jagenjčka se tudi jaz zelo dobro spomnim. Dal mi je misliti, nikakor si nisem predstavljala, kako ga naredi.

Pod kuhinjskim oknom je Lojze naredil mami veliko gredo in jo ogradil z mužlarji. Tu je gojila raznovrstno zelenjavo in veliko rož (potonike, dalije, kapucinke …). Po njuni smrti si je Jerčinova Marija skopala velik grm rdečih potonik in jih vsadila doma na vrt. Vsako leto bujno zacvetijo in takrat Marija z mislimi odtava v preteklost k Ivančevim. Poleg hiše je imela majhno njivo, na katero je sadila koruzo in visoki fižol. To navado je prinesla iz Podplanine, v Starem Kotu pa je bilo nekaj posebnega, čeprav je samo pol ure hoda iz enega v drug kraj. V razdalji ni bilo veliko razlike, v podnebju pa velika, ker se je v Podplanino močno čutil topel vpliv doline Čabranke in Kolpe.

Lojze Miklič se po vojni ni zaposlil. Delal je na kmetiji in skrbel za mamo. Bil je dober – zanimiv govorec, in ko v Binklu še ni bilo elektrike, so se ob večerih sosedje radi zbirali pri njem. Ob petrolejki in topli peči so ga poslušali stari in mladi. Pripovedoval je dogodivščine iz življenja in zgodbe, ki jih je prebral v dnevnem časopisju. Ljubezen do branja in knjig je ostala. Imel je bogato knjižnico. Le-te je naročal, kupoval in si jih izposojal v knjižnicah. Rad se je družil s sorodnimi dušami. Bogdan Mlakar iz Prezida je bil eden izmed njih. Veliko ur sta preživela skupaj in obravnavala zgodovinsko tematiko naših krajev. Sanje, da bi šel v višje šole, pa se mu niso nikoli uresničile. Pisal je pogrebne govore in jih tudi lepo interpretiral. Bil je edini v vasi, ki je imel tekočo vodo v kuhinji in hlevu. Iz vodnjaka so jo črpali s trompo. Poleti je nosil kratke hlače, kar pri nas ni bilo v navadi. Ko ga je videl Jerčinov ata, je imel navado reči: »Sedaj bomo kosili, ker bo lepo vreme, Lojze je v kratkih hlačah.«

Imel je fotoaparat in je rad slikal vaščane ob pomembnih priložnostih. Tudi gramofon je imel, tistega za navijanje. Najrajši je navil pesem: Pridi, oj pridi sveti Martin, iz grozdja boš delal vin. Nekoč je sadje obilno obrodilo. Organiziral je obiranje in pobiranje sadja po domačih in zapuščenih vrtovih. Jerčinov ata je naredil napravo za drobljenje sadja, Lojze pa je izdelal prešo. Stisnili so veliko mošta. Tega smo delali tudi pri nas. Pili pa so ga odrasli, ker je vseboval kar veliko alkohola. Jaz sem si ga kot otrok privoščila ob košnji, ker sem bila zelo žejna, pa se mi je po njem dolgo in zelo vrtelo.

Lojze je bil delaven in skrben gospodar. Konja ali vola ni imel nikoli. Seno je spravil domov s kravo, ali pa ga je speljal z vuahom. Od daleč mu je seno pripeljal sosed s konjem. Z vaščani je bil vedno v dobrih odnosih. Nad Jerčinovo hišo je imel majhno gozdno parcelo. Ves čas je imel težave z mejašem, ki je imel veliko gozdne površine, pa je kljub temu silil v Lojzetovo. Iz zagate mu je pomagal Anton Janež Jerčinov, ki je gozdne meje zelo dobro poznal in je Lojzetu v prid pričal na sodišču. Bil je dvakrat poročen, otrok pa ni imel. Prva žena je bila Grajševa Micka iz Prezida. Kmalu je zbolela za tuberkulozo in bila dolga leta na zdravljenju v bolnici v Sežani, kjer je tudi umrla. Druga žena pa je bila Marija (Micka) Miklič z Dolenjih Poljan (Okoliševa) – Loška dolina. Vse tri ženske, ki so Lojzetu veliko pomenile, so bile Micke.

Po njegovi smrti je Ivančevo kupil Milan Kump. Ljudje so bili pretreseni, ko so videli, kaj je naredil s hišo in s skrbno obdelano zemljo. Novi lastnik je do tal podrl hišo in skedenj, zgradil novo hišo in vse obdal z betonom, kar ni sovpadalo v našo pokrajino. Drevje je daleč naokrog podrl, naredil je golosek, grmičevje pa zažgal. Bilo je grozljivo. Poleg tega je bil obtožen poslovnih goljufij in ni bil znan po velikopoteznih načrtih le v Sloveniji, ampak tudi drugje. Obtoženi se je s sovaščani in znanci dogovoril, da bo zanje opravil razna gradbena dela, od naročnikov je jemal predujme in si izposojal denar, na obljube pa gladko pozabil.

Danes je lastnik nekdanje Ivančeve domačije Milan Lavrič iz Črnuč pri Ljubljani, ki je pravo Kumpovo nasprotje.

Slovarček:

  • fasenga: hrana
  • žingal: pil, veseljačil, pel
  • ošfohel: oslabel
  • gus: litoželezni model
  • mužlarji: krajniki
  • golosek: sečnja gozdov do golega, do čistega
  • trompa: črpalka
  • vuah: preprosto ročno vozilo na dveh kolesih za vožnjo sena

Viri:

Kraj: Stari Kot
Datum: 1985
Avtor: neznan
Zbirka: Vilma Poje
Skenirano: 12. 5. 2020
Oblika: fotografija

2 komentarja leave one →
  1. Anonimnež permalink
    25. 05. 2020 20:29

    Bravo Tilka, pohvalno.

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1941 Lož – Italijanska posadka pred štabom | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: