1950 Kampor – Sodni dan v Starem in Novem Kotu

Še po 2. svetovni vojni sta bila Stari in Novi Kot tako bogu za hrbtom in tako daleč od slovenskega središča, da je malokdo od Slovencev poznal ali vedel za ta del slovenske zemlje, čeprav so bili tod naseljeni že nekaj desetletij. Ves čas so bili ogroženi v svoji narodnosti in prav zato je bila njihova želja, da bi ostali Slovenci, ukoreninjena v značajih in krvi. Revno, skromno in garaško življenje so živeli Kotarji, pa so ga kljub temu cenili. Pravo svobodo so doživeli šele po drugi svetovni vojni.

Velika eksplozija ponoči na veliki petek leta 1941 je oznanila začetek vojne. Stari jugoslovanski vojaki so na Kozjem vrhu pognali v zrak skladišče orožja in streliva, da ne bi prišla v roke Italijanom. V Stari in Novi Kot so prišli 14. 4. 1941. Povsod so izobesili italijanske zastave »tricolore« in prekrstili vasi: Stari Kot v Villa Vechia in Novi Kot v Villa Nuova. V šolo so uvedli italijanščino kot obvezni učni predmet ter nam na celi črti začeli vsiljevati rimsko kulturo.

Takoj prve dni okupacije so se zavedni Kotarji začeli povezovati z aktivisti Osvobodilne fronte in prvimi partizani v Loški dolini. Ko pa je prišel spomladi 1942 v Stari in Novi Kot bataljon Miloša Zidanška, so se fantje in možje množično priključili Notranjskemu odredu. Po napadu (19. 4. 1942) partizanov na italijansko kolono v Tatinski Dragi, pa je začela italijanska vojska z velikimi očiščevalnimi akcijami. Tako je prišlo do usodnega dneva – 29. 7. 1942.

Peš in na avtomobilih se je iz Čabra, Prezida in drugih postojank vsula množica Italijanov v Stari in Novi Kot. To so bili italijanski vojaki z rdečimi kravatami, med prebivalci znani kot požigalci in morilci (elitne enote za boj proti neoboroženemu prebivalstvu). Potem, ko so Italijani zastražili skoraj vsako hišo v obeh vaseh in ko so si s topništvom zavarovali hrbte proti bližnjim gozdovom, so ukazali prebivalcem, naj hitro poberejo, kar morejo nositi v rokah in zapustijo svoje domačije. Danes v mirnih časih si je težko predstavljati ukaz: »V eni uri iz hiše!« Takrat so bili doma večinoma žene, otroci in starejši bolehni možje. V naglici in grozi so matere nabirale najpotrebnejše za svoje otroke, možje pa so skrivali živež, kose pohištva in druge dragocenosti po kleteh in bližnjih vrtovih, vendar je bilo vse zaman. Neusmiljeni vojaki so odgnali žalostno kolono z otroki in s culami natovorjenih žena in starcev v Prezid in Čabar. Za njimi so posebne enote ropale po hišah vse, kar je bilo vredno, klali ter odgnali živino v njihove postojanke. Za temi pa so prišli požigalci in dopoldne 29. julija 1942 je začel goreti Novi Kot, popoldne pa Stari.

V tej koloni so bili tudi moja mama (23 let) in brata Zvonko (4 leta) in Tonček (2 leti), ata pa so že aprila aretirali Italijani. Bila je pravo moje nasprotje – majhna, svetlolasa, drobna. Predstavljam si jo, kako hitro hodi z drobnimi koraki, nese v naročju Tončka in veliko culo, za roko drži Zvonkota, joče in gre v neznano z drugimi Kotarji – ne ve, kam gre, niti kaj jo čaka. Pri cerkvi sv. Frančiška Ksaverja, ki je dobrih tristo metrov oddaljena od Starega Kota, se je takrat po naključju znašel vaščan Tone Miklič in povedal, da je bila pred zidom zaradi goreče vasi tako huda vročina, da ni zdržal in se je moral umakniti za cerkev. Ljudje v koloni so jokali, živina, ki so jo Italijani pobijali in gnali, je mukala, psi so lajali, prasketal je ogenj in z bobnečim truščem so se podirali domovi. Požigalci pa so streljali na vseh koncih, da so si s streljanjem dajali poguma. Mama je večkrat povedala, da je bilo mukanje živali in divje lajanje psov strašnejše kot njihova groza in jok. Bil je pravi sodni dan.

Tako se je začela njihova dolga pot groze in poniževanja: Prezid, Čabar, Reka, otok Rab, Gonars in leta 1943 po kapitulaciji Italije pot domov. Pa še nekaj utrinkov o maminem pripovedovanju, ki so mi ostali v spominu.

• Kar naenkrat je bilo vse črno okoli hiše od črnosrajčnikov. Vse je potekalo kot v transu. Dragocenosti pri nas ni bilo, skrila pa sem stensko uro in dežo zaseke.
• Sestra Franca iz Prezida mi je na prošnjo poslala v taborišče ječmenovo kavo in več glavic česna. Kavo sem skuhala v kuhinji (to so mi dovolili) in to črno brozgo smo pili, da se nismo okužili s toplo vodo iz cevi, ki je bila namenjena za pitje. Česen pa sem dajala v hlebčke kruha, da sta ga otroka lahko pojedla.
• Ko je ponoči naraslo morje in poplavilo taborišče v Kamporju, smo zopet vsi s culami bežali na suho. Bila je huda gneča, ljudje so vpili na pomoč in se prerivali. Zvonkota, ki sem ga držala za roko, so mi odtrgali. Vso noč sem ga iskala in, ko sem že mislila, da so ga poteptali ljudje, ali ga je odneslo morje, mi ga je zjutraj pripeljal eden od Italijanov. Kaj se je dogajalo s štiriletnim fantkom, ne vem, ker je bil ves prestrašen in od takrat je bil naglušen na eno uho.
• Bili smo polni uši. Tudi s pranjem jih nismo odstranili, ker so plavale po vodi in smo jih dobili še več.
• Ljudje so nekaj dni po smrti še skrivali mrliča v šotoru, da so dobili njegovo hrano.

Pričevanje rojaka Hermana Janeža iz Starega Kota, ki je otroška leta preživel v tem taborišču, pa vas bo točno seznanilo, kaj vse so Kotarji preživeli. Vojni davek obeh vasi je bilo 105 žrtev in do tal porušenih 80 hiš (Stari Kot – 36, Novi Kot – 44). Tako velik vojni davek je dala malokatera vas v Evropi.

Tisti, ki so uspeli priti iz tega pekla in se vrnili na domačo zemljo, pa teh bolečin in strahot niso nikoli zacelili in pozabili.

V skupni grobnici v Kamporju je pokopan Petrkov – očetov stric – Jurij Mavrin. Zaradi lakote in neznosnih razmer je umrl v šestinšestdesetem letu.

Slovarček:

• deža: lesena posoda s pokrovom za shranjevanje svinjske masti in zaseke (podobna pokončnemu škafu, le da so šle deščice od spodnjega dela h gornjemu poševno )
• brozga: slaba pijača

Viri:

• pisni vir – Ferdo Godina: Požgane slovenske vasi
• Oral history interview with Herman Janež; posnetek pričevanja na spletni strani US Holocaust Memorial Museum

Kraj: Kampor – otok Rab
Datum: petdeseta leta po vojni
Avtor: neznan
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 16. 5. 2019
Oblika: fotografija