1935 Vrhnika – Nacetova hiša in Kotarji
Le po oblekah in frizurah skupine ljudi na sliki neznanega fotografa ter kvaliteti in izdelavi slike lahko sklepamo, da je posnetek nastal pred drugo svetovno vojno, mogoče nekje okoli leta 1935. Še dobro, da je lastnica slike, Janežičeva stara mama Ivanka na hrbtno stran zapisala: “Nacetova hiša in Kotarji.”
Iz Nacetove hiše je bil doma stric Polde, gre pa za precej tipično notranjsko podeželsko hišo tistega časa: pritlična in če je le šlo deloma podkletena vsaj z “jamco”, s streho na čačko, z odnesom, delno zidana iz kamna, delno narejena iz lesa, pri čemer je podstrešni del lahko služil za shranjevanje krme, z majhnimi okni in pokrita z bobrovcem ali/in drugo opeko, kombinirano z lesom – včasih so bili to mužlarji – velikokrat tudi še s slamo.
V mnogih vaseh po Loški dolini in verjamem, da tudi drugod, se določen predel imenuje Kot in njegovi prebivalci Kotarji. Tudi nekatere domačije se imenujejo Pri Kotnih ali V Kotu, Kotnik ali Kotniček …
Na tej sliki so torej vrhniški Kotarji, ki domujejo malce ven iz centra vasi.
“Kuotarje so ble suaje,” so mi pripovedovali sovaščani iz “centralne” Vrhnike še leta 2002.
Med drugim so bili nekdaj znani tudi po tem, da so šli o Pustu strašno radi v šeme. Našemili so se vsako leto in to najraje v cigane, z narobe obrnjenimi oblačili in drugimi rekviziti, po čemer so jih poznali tudi po drugih vaseh. Ljudski glas se spominja dogodka pred vojno, ko je skupina vrhniških šem tako razgrajala, da se je živina po hlevih trgala od jasli in je zato nekdo poklical žandarje. Ti so razgrajače prestregli ravno na vrhniškem mostu. Eden od njih je silovito tresel pločevinasto kanto, v kateri je bil šuodr in tolkel po njej. Ker je bil Pustu primerno malce iz sebe, ga je žandar, ki se je znašel pred njim, nemara nekoliko presenetil. “Hej, ti, nehaj!” je strogo nastopil mož postave. Našemljenec mu je jadrno potisnil kanto z gruščem roke, rekel: “Na – pa daj še ti malo!” in z mostu skočil v bistro vodo Obrha …
“Mrzla je bila,” je rekel potem, ko je prilezel ven, “ampak je bila sakramensko gorka!!”
Tudi Kotarji so od ust do ust poleg zgodb, šeg in navad predajali starodavne modrosti. Ena od njih pravi: “Kdur najma u glave ima pa na glave!” Ob bok tej misli bi lahko dali soznačno: “Če glava ne misli, telo trpi!” ali preprosto povedali, da si, kdor dobro ne premisli, kaj počne, nakoplje težave …
Skrbno so se tistega dne oblekli v nedeljske obleke in se počesali, fotograf pa jih je razvrstil tako, da je na sliki vsakega dobro videti: zadaj na kakšnih stolih ali klopeh stojijo tri dekleta, glavnina odraslih stoji pred njimi, čisto spredaj pa otroci. Le kakšna priložnost je bila?
Ne vemo, ali je na sliki tudi Janežičeva Ivanka, znana tudi kot Janeščeva Johana, ki je naredila ta zapis … Toda ko je že leta nazaj rojevala svojega drugega sina, so ji porodne muke lajšale štiri sosede, vešče takih opravkov. Kar dolgo je trajalo, a ko se je končno rešila in je po hiši vse potihnilo, so vse razločno zaslišale težke korake, ki so šli v hiši po stopnicah na podstrešje in naprej. Stekle so pogledat kdo je, a niso nikogar našle. “To je bil cahen!” so zaključile sosede in se hitro pobrale domov, kjer so izvedele, da je v vasi ravnokar nekdo umrl. Dogodek jih je tako prestrašil, da jih zlepa ni bilo več pogledat k Johanci in njenemu naraščaju. Pozabile pa niso nikoli.
Deček, ki se je tisto noč rodil, bi po rodbinski tradiciji Janežičevih kot drugi sin pravzaprav moral dobiti ime Jakob, a so si starši vzeli svobodo in ga poimenovali Vladislav – Lado, starejšega brata pa Mirko oziroma Miroslav, čeprav bi po starem družinskem redu moral biti Andrej … A je vseeno ostala povezava s tradicijo: njegov oče je imel v krstnem listu zapisano, da se imenuje Jakob – Miroslav …
Slovarček:
- streha na čačko: streha na zatrep
- odnes: napušč
- Kuotarji so ble suaje: Kotarji so bili samosvoji, posebni
- šuodr: grušč
- mužlarji: krajniki
- jamca: v zemljo vkopana shramba za okopavine pod hišo ali gospodarskim poslopjem
- Kdur najma u glave ima pa na glave: Kdor nima (soli) v glavi ima pa (težave) na glavi
Viri:
- dr. Vladimira Janežič, Vrhnika, marec 2020, ustno
- Milena Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas, Lj., 2004
Kraj: Vrhnika
Datum: okoli 1935
Avtor: ni znan
Zbirka: dr. Vladimira Janežič
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Na sliki od desne proti levi v prvi vrsti so eden poleg drugega člani Lokavceve družine iz Kota s priimkom Gregorič: sin Tone, rojen 1910 leta, padel leta 1942 v italijanski ofenzivi; oče Tone/Anton; najmlajša hči Ana, rojena 1926, poročena Mihelčič na Babno polico k Antonovim; mama Marija; hči Rezka, rojena 1918, poročena Mlakar v Kozarišče k Lekčovim, hči Micka, rojena 1922, padla skupaj z bratom Janezom pred domačo hišo pod streli okupatorja na osnovi izdajstva 10.9.1944. Na sliki ni sina Jakoba, rojenega 1916 in Janeza, rojenega 1924 ter hčere Johane, roj 1908, ki je že bila poročena Palčič v Vrhniki pri Grgorjevih. Rezka se je poročila leta 1939, zato lahko sklepamo, da je slika nastala v letu 1938 oz. v začetku leta 1939. Najmlajša Ana je bila takrat stara 12 oz 13 let, kaj bi ustrezalo njeni podobi na sliki.
Najlepša hvala za precizno dopolnitev! res nismo več upali, da bo še kdo poznal ljudi s te slike!
Še nekaj o družini Lokavcevih iz Kota v Vrhniki: oče Anton in mama Marija sta v začetku prejšnjega stoletja vsak iz svojega konca Slovenije, mama iz Iga oz. Iške Loke, oče iz Vrhnike v Loški dolini, odšla s trebuhom za kruhov v Ameriko. Tam sta se spoznala in se tudi poročila v Ameriki. Vrnila sta se domov na skromno domačijo v Kot v Vrhniko. Rodila sta se jima dva otroka Johana in Tone ter še ena hčerka, ki je kot otrok, so rekli, umrla za špansko gripo. Nato se je oče vrnil za krajše obdobje v Ameriko. Težko prislužen denar je redno pošiljal ženi, ki je s tem denarjem dokupovala zemljo. Po vrnitvi iz Amerike pa se jima je rodilo še pet otrok. Ob številni družini sta leta 1948, ko se je poročila še najmlajša Ana, ostala sama, ostarela na kmetiji. Trije so padli kot partizani v vojni, ostali so se poročili in odšli. Iz aktivne vojaške službe pa se je z družino vrnil domov sin Jakob in ohranil Lokavcev rod na domačiji, ki ga sedaj nadaljuje sin Jure z družino.
Če bi dodali še sliko, bi bil tole krasen samostojen prispevek za Stare slike! Hvala! Lepo bi bilo še kaj prebrati o Lokavcevih, Vrhničanih in Vrhniki 🙂
Če so se na desno postavili Lokavcevi , so na levi Ižančevi in sicer v prvi vrsti z leve Justina ( roj. 1932 , sedaj živi v Podgori ), drugi je Tone ( roj. 1935 ) , poleg njega pa Ivanka ( roj. 1933) .V drugi vrsti druga z leve stoji Terezija Modic ( teta Reza , roj . 1896 ) .
Pa imamo skoraj vsa imena – krasno! Hvala!