1955 Prezid – Prezidanski muzikanti

Na pustno nedeljo 1955. leta so se prezidanski muzikanti Tamburaši slikali pred Preučevo garažo, kjer so bili nekoč garažirani avtobusi, ki so vozili na progi Ljubljana – Prezid – Sušak.

Prevoznik je bil Pečnikar iz Ljubljane. Takratni šofer je bil Slavko Jančar, sprevodnik pa Ignac Volč – Fric. Pri Frideriku Preucu – Fricu, ki je bil lastnik gostilne s prenočišči ter garaž za avtobuse, je bila tudi avtobusna postaja. Ker je bil to dan veselja in pustnih norčij, nosijo vsi klobuke, kariraste srajce in za vratom rutke. Tu so se glasbeno ogrevali, nekaj spili za dodaten elan in kasneje spremljali pustni sprevod skozi vas in nazaj v oštarije na plesišče, kjer se je plesalo dolgo v noč.

V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je stare in mlade iz Prezida, Babnega Polja, Loške doline ter iz bližnje in daljne okolice privabljala na veselice in razne prireditve živahna glasba prezidanskih muzikantov – Tamburašov. Tudi jaz sem bila navdušena nad njihovo glasbo, in če se je le dalo, sem prosila starše, da so me vzeli s sabo.

In kako je nastal ansambel? V Prezidu je imelo gasilsko društvo že od leta 1938 svojo glasbo in svoj pevski zbor. In prav člani PGD Prezid so z budnicami naznanjali začetek marsikaterega prazničnega dne. Člani društva so že pred 2. svetovno vojno dali pobudo za zbiranje denarnih sredstev za nakup različnih tamburic in kmalu po nabavi tudi osnovali prvi tamburaški orkester, ki je s svojimi nastopi zabaval staro in mlado. Med vojno je orkester razpadel oz. člani niso nadaljevali z delom, vse tamburice pa so preživele vojni čas. Po vojni je bilo v Prezidu več kot deset oštarij, ki so samevale brez glasbe. Nekateri člani PGD in ljubitelji glasbe so se strinjali z idejo, da ustanovijo med sabo glasbeno skupino – Prezidanski ansambel. Večina članov je igrala na društvena glasbila (tamburice), zato so jih nekateri klicali tudi Tamburaši. Takrat mladi gimnazijec Miroslav Preuc pa je igral na klavirsko harmoniko, ki mu jo je oče kupil med vojno od Italijanov. To harmoniko ima še danes, včasih tudi kaj zašpila nanjo, predvsem pa ga spominja na čase, ki jih je preživel s prijatelji na vajah in številnih nastopih (veselice, budnice, praznovanja pomembnih dogodkov, ohceti …). Vsi člani ansambla so bili amaterji z zelo dobrim posluhom in velikim veseljem do glasbe. Najbolj izostren posluh je imel njihov strokovni vodja Stjepan Žagar (Stipetov Stipe). Svojemu »konjičku« so se posvečali ob nedeljah popoldne, ker med tednom so bili zaposleni z delom v službi in nekateri doma na kmetiji. Vadili so vsako nedeljo popoldne pri Tonkotu Ožboltu, zvečer pa so šli špilat po gostilnah ali kam drugam. Nikoli niso igrali za denar, večinoma so dobili le hrano in pijačo. Ko pa so na Babnem Polju zgradili Zadružni dom, so večkrat igrali tam. Navadno so šli z glasbili peš tja in proti jutru nazaj.

Leta 1959 pa je bila končana gradnja Kulturnega doma v Prezidu, ki so ga Prezidanci dolgo željno pričakovali. Stoji na nekdanjem Špetnakovem vrtu. Temeljni kamen so položili 8. 6. 1958. Poleg vaščanov Prezida je pomagala graditi dom tudi ostala mladina občine Čabar.

Od takrat pa je Prezidanski ansambel igral na domačem terenu. Miroslav (še edini živi član ansambla) pravi, da je bil to ambient, kjer so igrali z dušo in uživali med domačimi ljudmi. Spominjam se, da so imeli v levem kotu odra svoj prostor. Kadar se spomnim nanje, mi stopi pred oči Maksetav Filip. Igra na berdo, se skrivnostno smehlja, kot bi hotel reči: Le zabavajte se, tudi mi uživamo. Igrali so sproščeno z zanosom, njihova glasba je bila vesela in že prvi takti so privabili plesalce na oder. Ko so zapeli, so začeli peti z njimi plesalci in včasih so peli tudi ljudje pri mizah v dvorani. Znali so ustvariti vzdušje, napolnjeno z emocijami. Me, deklice pa smo si želele, da bi pred naše starše stopil fant in prosil za ples njihove hčere. Tu so nastali zametki marsikatere velike ljubezni, pa tudi razočaranja. Navduševali so se nad narodno zabavno glasbo in hiti takratnih popevk – marsikatera njihova se je znašla med zimzelenimi in še danes navdušuje poslušalce. Še vedno mi odzvanja v ušesih pesem Maškare so maškare … Na vajah jih je vodil in usmerjal Stipe. Na tamburico je zaigral nekaj taktov, ostali pa so se hitro vključili in tako po posluhu naštudirali pesmi.

Ansambel je deloval od 1951 in dosegel vrhunec okrog leta 1962. Potem pa je začel počasi usihati – razpadati. Prihajale so nove glasbene skupine, ki so uporabljale modernejša glasbila: boben, trobento, klarinet, električni harmonij … Najbolj znani med njimi so bili Deltoidi iz Loške doline pod vodstvom Benota Turka, ki je bil tudi njihov solist.

Na manjših zabavah v gostilnah in na ohcetih so igrali muzikanti, prav tako iz Prezida na harmonike – frajtonarice. To so bili: Josip Paulin – Štanfelj, Anton Venk iz Zbitk, Franjo Žagar – Šturm in Roman Žagar – Videtav.

Slovarček:

• konjiček: najljubše delo v prostem času/skoraj vsak človek ima svojega konjička
• zašpilati: zaigrati
• zanos: močna čustvena vznemirjenost zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa
• bugarija: srednje velika tamburica za akordično spremljavo
• berda: največja, kontrabasovska tamburica
• frajtonarica: diatonična harmonika

Viri:

• Miroslav Preuc in Beno Turk (ustno)
• pisni vir: Sto godina dobrovoljnog vatrogasnog društva Prezid

Kraj: Prezid
Datum: 1955
Avtor: neznan
Zbirka: Gordana Žagar
Skenirano: 12. 5. 2020
Oblika: fotografija