Skip to content

1957 Rakek – Hiši

14. 10. 2020

Na sliki je Vengustova hiša, prav taka, kot se je spomnim, majhna, skrita med drevesi in z lesenim plotom. Mnogo let po nastanku slike je pred hišo sedela gospa Vengust. Ko sem šla iz službe, sva kakšno rekli. Z vsakim, ki je šel mimo, je spregovorila. Lepo jo je bilo poslušati, ker je bila omikana.

Nekoč je šla mama iz trgovine pri Domicelju. Z gospo sta izmenjali nekaj mnenj in pogovor je nanesel na kuho. Vprašala je mamo, kaj bo kuhala pa je povedala, da krompirjev golaž. »To ni noben golaž,« je rekla gospa, »ampak čisto navaden zaroštan krompir!« In še prav je imela.

Na desni strani slike je del Tavčarjevega vrta s sadnimi drevesi, ki so jih kasneje posekali in posadili mlada drevca. Predvsem hruška mi je ostala v spominu.

Tam za drevjem pa »hiša mojega stoji očeta«. Mene ni nobena gol’fiva kača speljala stran. Hiša je bila zgrajena leta 1886. Atov stric se je vanjo naselil leta 1911 in jo na obroke odplačal pet let kasneje. Mi smo vanjo prišli leta 1965. Prej smo stanovali na Kamniti poti pri stari mami. Jaz se novi hiši nisem mogla privaditi. Pa še strica sem se bala. Saj ni bil žleht, le njegova pojava je vzbujala strahospoštovanje, saj je bil visok 190 cm. Pri hoji se je opiral na palico, ki smo se je nekdaj bali. Ko sta ata in mama zjutraj odšla v službo in sem se kasneje prebudila še jaz, sem odšla v varstvo k stari mami. To se je nadaljevalo še potem, ko sem šla v šolo. Iz šole sem šla mimo hiše s torbo vred k stari mami. Ko je prišla mama ob pol enajstih zvečer iz službe, me je hodila pa iskat. Pri stari mami je bilo tako lušno! Ob treh je skuhala eno švoh kofe – za naju. Meni ga je nalila majhen kanček v moder plehnat lonček, ki je držal manj kot en deci in do vrha mleka. Na krožnik od kavne skodelice pa je naložila kavne napolitanke. Zraven sva imeli pametne pogovore. Leta 1967 smo kupili televizijo. V šestdesetih letih 20. stoletja je bila popularna prva ameriška »žajfnica« Mestece Peyton. Predvajali so jo ob nedeljah popoldan. Po kosilu sem se odpravila po staro mamo. Obula se je, staremu atu pa rekla: »Grem gledat Pejton!«, s poudarkom na zadnjem zlogu.

Mi smo stanovali v zgornjem nadstropju, teta in stric pa spodaj. Včasih sem jima šla po kruh. Ko sem se vrnila in odprla vhodna vrata, sem slišala strica reči: »Eden je prišel.« »Ne,« je rekla teta, »ena je prišla«.

Kaj naj pa še za kdaj drugič ostane.

Kraj: Rakek
Datum: 1957
Avtor: neznan
Zbirka: Božidar Vengust
Skenirano: 7. 3. 2019
Oblika: fotografija

One Comment leave one →
  1. martahren2112 permalink
    15. 10. 2020 20:55

    Kako lepo znaš vpletati v besedilo citate iz pesmi! Zelo prisrčna pripoved, hvala!

    Všeč mi je

Odgovorite martahren2112 Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: