Skip to content

1914 Sarajevo – Atentat (5)

30. 10. 2020

Aretacija Gavrila Principa

Gavrila Principa so takoj po atentatu aretirali. Dejal je, da je bil atentat maščevanje za zatiranje Srbov. “Sem jugoslovanski nacionalist in zavzemam se za združitev vseh Jugoslovanov in osvoboditev izpod Avstrije,” so bile njegove besede, ki so utemeljevale politični motiv njegovega dejanja.

Gavrilo Princip se je rodil 13. junija 1894 blizu Bosanskega Grahovega. Njegova mati je ves dan delala na polju, ko je stopila v hišo, se je prijela za zid in ob ognjišču je na golo zemljo padel otrok. Bil je krhkega zdravja in bili so prepričani, da ne bo preživel. Pop je verjetno spil preveč mašnega vina in je v krstno knjigo zapisal, da se je rodil 13. julija. To ga je nekaj let kasneje rešilo smrtne obsodbe. Njegovi predniki, bosanski Srbi, so se pisali Čeka. V začetku 18. stoletja so priimek spremenili v Princip. Kako je do tega prišlo. Družinski glavar Todor je bil hrust in nasilnež. Na belem konju je redno odhajal v Dalmacijo po vino. Oblečen je bil v pisano narodno nošo. Italijanom je bilo tako všeč, da so ga imenovali Il Principe Bosniaco (bosanski princ). Todorju je bil naziv všeč in vzel ga je za svoj priimek.

Gavrilo je rad bral in ni bil preveč veren. Leta 1910 so ga iz Tuzle prepisali na Sarajevsko gimnazijo. Leto kasneje se je pridružil Mladi Bosni, tajnemu društvu, ki je bilo del revolucionarnega gibanja med južnoslovansko mladino. Taka društva so obstajala tudi drugje, od Slovenije do Črne gore. Zavzemali so se za uničenje habsburške monarhije in svobodo južnih Slovanov. Niso bili izraziti nacionalisti. V nekem pogledu so bili celo napredni, saj so se borili proti nazadnjaštvu in primitivnosti v družbi, za pravice žensk in podpirali moderne smeri v literaturi. Ni se jim zdelo prav, da so avstro-ogrske oblasti načrtno podpirale zaostalost Bosne, zaradi česar je bilo v začetku 20. stoletja tam kar 87 % nepismenega prebivalstva.

Leta 1912 je peš odšel v Beograd. Ko je v časopisu prebral, da prihaja nadvojvoda v Sarajevo, je Nedeljku Čabrinoviću dejal, da je to idealna priložnost za atentat. Podala sta si roki. Proti Sarajevu sta se s Trifkom Grabežem podala 28. maja 1914. Potovanje je trajalo osem dni. Pomagali so jim srbski kmetje. Imeli so šest bomb in tri revolverje. Na dan atentata so se še s tremi drugimi dobili v slaščičarni. Razdelili so se v tri skupine po dva in se razporedili po ulici. Ko so šli avtomobili prvič mimo, se ni zgodilo nič. Eden od atentatorjev se je kasneje izgovarjal, da je kratkoviden, drugemu se je smilila Sofija, tretji ni vedel, v katerem avtu je prestolonaslednik. Edini, ki se ni podelal v hlače, je bil Čabrinović, katerega so vsi imeli za najbolj nezanesljivega – in je odvrgel bombo. Pa še ta je falil. Gavrilo je slišal eksplozijo, videl, kako so Nedeljka aretirali in mislil, da je končano. Premišljal je, ali naj Nedeljka in potem še sebe ustreli. Tedaj je slišal v množici, da atentat ni uspel. Stal je pred Moritz Schiller’s delicatessen in kar naenkrat je pred njim ustavil avtomobil s prestolonasledniškim parom.

»Tisti hip me je prevzel neki čuden občutek in s pločnika sem pomeril v prestolonaslednika; to mi je bilo toliko laže, ker je avtomobil na ovinku zmanjšal hitrost. (…) Mislim, da sem dvakrat ustrelil, morda tudi večkrat, ker sem bil ves iz sebe. Ali sem zadel žrtve ali ne, ne morem povedati, kajti še tisti trenutek so me ljudje začeli pretepati.«

Pomagal mu je Mihajlo Pušara, igralec in pevec ter aktiven mladobosanec, ki je odrinil orožnika, ki je hotel zaustaviti Principa. Po atentatu se je Princip hotel ustreliti, a ga je že napadla množica, bombe, ki jih je imel okoli pasu, so se zakotalile po cesti, a k sreči niso eksplodirale.

Na sojenju je Gavrilo dejal, da mu je iz srca žal, da je ustrelil Sofijo. Pred sodnike iz Ukrajine, Nemčije in Italije je poleg njega stopilo še 24 obtoženih. Čeprav so bili med atentatorji tudi Hrvati in Muslimani, so avstro-ogrske oblasti to prikrile in vse skupaj prikazale kot srbsko zaroto. Pred smrtno kaznijo je Principa rešilo to, da še ni bil star dvajset let, za kar se ima zahvaliti popovi napaki. Obsojen je bil na dvajset let težke temnice, s postom enkrat na mesec. Starejše od dvajset let so obsodili na dosmrtni zapor ali pa obesili. Ostale so zaprli v vojaške ječe v Terezinu na Češkem. Princip je bil, enako kot Čabrinović, z verigami priklenjen na steno celice. Nihče se ni smel z njim pogovarjati. Najbolj je pogrešal knjige. Sklep na desnem komolcu mu je uničila tuberkuloza do take mere, da so mu zgornji in spodnji del roke zvezali s srebrno žico. Zaradi tuberkuloze je shiral in umrl 28. aprila 1918.

Na stenah njegove celice so kasneje našli verz: »Naše će sene hodati po Beču, lutati po dvoru, plašiti gospodu.« (Naše sence bodo hodile po Dunaju, blodile po dvoru, strašile ­gospodo.)

Se ne bo nadaljevalo, sem se preveč zjokala.

Viri:

Oba vira se naslanjata na knjigo Vladimirja Dedierja, Titovega biografa, z naslovom Sarajevo 1914.

Kraj: Sarajevo
Datum: 28. junij 1914
Avtor: neznan
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 10. 3. 2020
Oblika: razglednica

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: