1939 Cerknica – Odlok o prepisu zemljišča

Shranjen imam dokument Okrajnega sodišča v Cerknici, pisan 22. 8. 1938, ki temelji na dveh kupnih pogodbah, pisanih 30. 4. 1938. Kot je razvidno, je prvi posestnik z Unca prodal eno manjšo parcelo kmetijskega zemljišča svojemu sosedu in drugo svoji sosedi. Sodišče v Cerknici je izdalo odlok in dovoli prenos lastništva na dva nova lastnika. Vse je potekalo po enakem postopku, kot je še sedaj; obvesti se Davčno upravo Logatec, Katastrsko upravo Logatec in vse tri stranke v postopku. Pogodbi sta bili prijavljeni na davčni upravi, sta bili vpisani in bili takse prosti. Pomeni, da ne more biti drugače, le da so sedaj podatki o udeležencih bolj obširni.

Ti dve pogodbi se nanašata na zelo majhni parceli. Sklepam, da je bilo to del vrta, kjer so bile hiše zelo na tesno in je morda sosed odstopil vsakemu od sosedov dostop do gospodarskega poslopja. Kjer so bila kmečka poslopja in tudi živina, je bila stalen problem gnojnica, ki se je stekala iz svinjskih hlevov ali štale. Spomnim se še. Pri nas doma na Rudolfovem, ko je iz sosedove štale tekla gnojnica en meter stan od naših kuhinjskih vrat in naprej ob dvorišču na sosedov vrt. Od naše štale pa mimo sosedove in obe skupaj mimo sosedovih hlevov na del našega vrta, kjer so rastle samo koprive. Smradu sploh nismo občutili, saj drugega vonja niti ni bilo in smo bili navajeni.

Torej tretja stranka v pogodbi iz Unec 81 je bila starejša ženska, ki je živela sama in skrbela za svojo hišo in obdelovala okoli 5 ha veliko kmetijo. Rekli so ji Greguretova Johana. Bila je pridna skromna, skrbna, najbolj pa je skrbela, da je bilo njeno posestvo dobro zamejeno. Redila je govejo živino, prašiče in kokoši.

Johana je vsako leto zredila dva prašiča, enega je prodala, eden je bil za doma. Tiste čase, ko še ni bilo hladilnikov, so spravljali prekajene šunke v pepel. Dobro so jih zavili v že kakršen koli papir, povezali s špago in dali v krušno peč. Dobro je bilo treba pokriti s pepelom in to se je ohranilo lahko tudi do naslednjega leta. Tudi Johana je delala tako. Ko pa je prišel mesec september, je pa bilo treba peč zakuriti. Vzela je šunko ven in jo obesila v špajz, ki je bil zraven kuhinje. Bila je tako pri koncu z močmi, da si ni mogla več skuhati ali zakuriti v peči. Pa sta ji hodili pomagat dve sosedi. Vse v redu in prav, ko jo ne bi skrbelo za šunko, da ji je sosede ne bi vzele. Ni hotela iti spat v hišo, ampak si je dala v kuhinji dva stola skupaj in tam prespala. Ko sta sosedi nekega jutra spet prišli, so bila vrata še zaklenjena. Na srečo je bil ključ pa na vežnem oknu, da sta lahko odprli. Johana je sključena ležala v kuhinji na dveh stolih pogrnjena s starim plaščem, njena duša pa je že bila za mavrico.

Spodobno so opravili pogreb, sosedi sta spekli kruh, šunke je bilo pa dovolj za vse, ki so jo spremili na zadnji poti.

Po njeni smrti je podedoval hišo in kmetijo njen brat Anton, ki je živel v Ameriki. Ni mu preostalo drugega, kod da vse skupaj proda. Prišel je domov, se nastanil v Cerknici pri sorodnikih svoje pokojne žene in začel iskati kupca. Midva z možem, ki sva takrat živela v Cerknici, sva se odločila, da greva v ta nakup. Nekaj denarja sva imela prihranjenega, večji del pa sva si sposodila pri moževem očetu, bratu in stricu. Banka na Rakeku je takrat že bila, a izdajala samo menična posojila za tehnični material, za kaj drugega pa ne. Z amerikancem smo se pogodili za ceno, plačala s posojeno gotovino in se poslovili.

Lotili smo se pospravljati izbo. Gori je bilo seno, listje za steljo, koruznica in pod tem spravljene verige od živine, sekire, kladivo, žaga, oluščen fižol v vrečkah, vse lepo pokrito s senom. Nemogoče se nam je zdelo, kako je 86 let stara ženska spravila po lojtri vse te stvari in jih shranila!

In kaj sedaj? Parcel je bilo kar precej, njive gmajna in nekaj gozda. Možev oče, moj tast, ki je bil skoraj sosed, je to kmetijo dobro poznal in tudi vedel, da za meje ne bo težav. Povsod so bili kamni globoko zakopani in vidni že od daleč.

Tudi na Orleku je še sedaj velika senožet, takrat pa so bile tam preorane tri njive in na koncu travnika velik kup kamna. Ko je Johana njive obdelovala, je ves kamen pobrala in ga s košaro znosila na kup. Kup je še sedaj tam poraščen z mahom. En del te senožeti je bil poraščen z borovci, lesko in malimi smrečicami. Ko smo to posekali in očistili, smo zagledali ob meji skoraj sto metrov dolgo škarpo, zloženo iz samega kamna, po celem bregu pa prav nobenega. Ta garačka je po celem terenu kamen pobrala in iz kamna zložila škarpo po meji. Neverjetno.

Slovarček:

• špaga: vrvica
• špajz: shramba
• lojtra: lestev
• izba: podstreha
• amerikanec: izseljenec v Ameriko

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Cerknica
Datum: 22. 8. 1939
Avtor: –
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 8. 1. 2021
Oblika: dokument