Skip to content

1965 Ljubljana – Franc Hrbljan na dopustu iz Nemčije

10. 03. 2021

Z Jeršanovim Francetom smo se v naših starih slikah srečali na gradbišču v Nemčiji, kjer je bil 7 let na začasnem delu. Zdomci ali Gastarbeiterji, kot so jih imenovali Nemci, so domov prihajali le nekajkrat na leto, običajno za velikonočne in božično-novoletne praznike. Če se je le dalo, je France prišel domov tudi za kakšnih deset ali štirinajst dni v košnji, da sta z ženo Justino po tavelkem pospravila košnjo in napravila drva za zimo. Na sliki ju vidimo skupaj s sedemletnim sinom Stankotom v poletnem dnevu pred ljubljansko železniško postajo. Čakali so avtobus proti Blokam in Loškemu Potoku, da jih odpelje domov. Doma jih je čakala Francetova mati, sin Franci še ni bil rojen. Vsi trije so pražnje oblečeni, tudi Stanko ima fantovski klobuček.

Ko so moški iz naših krajev odhajali na začasno delo v Nemčijo, so družine ostale doma. V veliki večini so bili to kmetje in za kmetijo je moral nekdo skrbeti. Doma so ostali starši, žene in otroci. Tako je bilo tudi pri Jeršanu. Praktično je vse delo padlo na pleča Justine, ki pa je bila in je še danes ta prava, zato bo današnji opis slike predvsem o njej. Justina je bila dela vajena že od doma. Kar deset otrok je bilo pri Namretovih na Studencu in poprijeti so morali za vsako delo. Vsa leta, ko je bil France v Nemčiji, je imela Justina v hlevu živino in vsako leto zredila dva prašiča. Vsakič, ko je France odhajal, je vzel kaj domačega s seboj, saj si je v Nemčiji večinoma kuhal sam.

Kot je pripovedovala, pa je v tistem času imela v hlevu le enega vola in za oranje sta parili s sosedo, Gregorjevo Johano, ki je tudi imela enega vola. Tudi njen sin France je delal na gradbiščih v Nemčiji. To oranje je bilo frdamano delo. Vola nista bila vajena dela v paru in je vsak vlekel na svojo stran. Johana ju je nekako pomirila in gonila, medtem ko je Justina držala za drvu. Ko sta orali njivo ob cesti proti Novi vasi, sta se v smeri Nove vasi vola vlekla kot megla. Ko so obrnili proti domu in sta vola zagledala voz pa je šlo kar počez. Ni šlo drugače, ženski sta voz skrili za grmovje, da ga vola nista videla, potem pa je nekako šlo.

Čeprav so bile v tistem času hiše že v glavnem pokrite z opeko pa je bilo vseeno precejšnje povpraševanje po škupi za kritje streh s slamo. Justina je izdelovala tudi škupo in zato sejala rž in pšenico. Treba je bilo seveda vse na roke požet in na roke omlatit ter izdelati lepe snope slame – škupnike za prodajo. Ko je France po nekaj letih dela v Nemčiji kupil kosilnico, se je Justina hitro lotila tudi košnje z njo. Kosila je še, ko je bila visoko noseča pred rojstvom Francita. Kosit je šla tudi k Stebrovim, a jo je tastara Stebrana videla in jo odslovila češ, le domov pojdi, da ne boš ravno pri nas rodila.

S posebnim veseljem je Justina omenila prigodo, ko je šla s traktorjem Zetor, ki so ga tudi že imeli, po drva v Slivnico. Stankota je nekako založila z dekami na vozu, da ne bi padel pod kolo, pa je šlo. Nazaj grede sta jo s polnim vozom na Ulaki ustavila miličnika Nagode in Kočevar. Justina izpita za traktor še ni imela. Kaznovala je nista, le nekoga od Ulačenov je morala poprositi, da je namesto nje peljal traktor z vozom domov. Takrat se je za sveto odločila in hitro naredila izpit za traktor in moped. Za avto ga ni delala nikoli.

Kot rečeno, je bila Justina vedno pripravljena priskočiti na pomoč, četudi je doma imela dela čez glavo. Kmalu po najini poroki sva se z Ireno pričela pripravljati na gradnjo hiše. Najprej je bil na vrsti les. Sekali smo po noti, rezali deske pri Landovcu v Žerovnici in trame pri Bregarju Tonetu v Velikih Blokah. V gozdu na Radljeku sta čakala le še dva 12 m dolga smrekova trama za glajdne lege. Nihče ni imel časa, vsi so se bali dolžine, razen Justine z njenim Zetorjem. Z njeno spretnostjo sva neverjetno hitro naložila in odpeljala proti domu. Voz sva podaljšala kolikor se je dalo, a trami so vseeno otepali daleč za zadnjo premo voza. Psiček, ki ga je imela Justina pogosto s seboj, je kot naročen tekal sem in tja ob traktorju, pod vozom in za vozom in samo čakal sem, kaj se bo naredilo. Ko je tako pretekel na koncu pod trami so ti ravno močno zanihali in dobil je usoden udarec po hrbtu. Hudo je bilo, a Justina mi je na koncu le naročila: “Hudo je, a zdaj je kar je, nesi ga v gozd pod eno smreko, pa toliko glej, da boš doma našim otrokom rekel, da se je izgubil in da ga nisva našla”. Včasih je življenje res bolj proza.

Jeršanov France se je dokončno vrnil iz Nemčije leta 1968. Veliko zdomcev je ob končnem povratku dvignilo v Nemčiji vplačane zneske v pokojninsko blagajno. Marsikateremu je bil to glavni privarčevani znesek. Znani so tudi primeri, ko so se domov vrnili praznih rok in se izgovarjali, da so bili okradeni na vlaku na poti domov. France vplačanega zneska ni dvignil in je na stara leta dobival tudi nekaj nemške pokojnine. Po prihodu domov je hitro kupil tudi osebni avto. Seveda nemškega hrošča. Opravljanje izpita se mu je pošteno zavleklo, on pa se je kar vozil. Ko je izpit končno opravil, so člani izpitne komisije modrovali: “Ta pa je sigurno vozil tudi kaj izven obveznih ur.” France jim je pošteno priznal, da je napravil 18.000 km po vsej Sloveniji brez izpita, pa ga ni nikoli nihče ustavil. Le enkrat je šlo zelo na tesno. S Škajževim Cirilom sta skupaj zidala v Loški dolini. Ob poti domov so na Bloški Polici miličniki kontrolirali promet. Cirila, ki je vozil naprej, so ustavili. Takoj so vedeli, da bo nekaj več dela z njim in so zato Francetu, ki je vozil za njim, le prijazno pomahali. Ponovno sta se dobila v gostilni pri Lipetu. Ciril je ves besen razlagal: “Mene, majorja milice v pokoju, prvoborca in Joklovega prijatelja so vrtili, tega Jeršana, napačen ruzak je nosil med vojno, pa še brez izpita je, so pa lepo prijazno pozdravili! Nobenega reda!” France je dal za pijačo in naslednji dan sta spet zidala skupaj.

Po vrnitvi iz Nemčije je šel čas hitro naprej. France se je spet lotil zidanja, kmetije in čebelarstva, sezidal hišo v Ljubljani in še eno doma na vrtu, ob tem pa sta se z Justino lotila tudi izdelave lesenih palet za Kartonažno Rakek. Danes 88-letna Justina ni točno vedela, koliko sta jih naredila, ve pa, da je v eni sami zimi porabila 400 kg žebljev in vse zabila na roke s kladivom.

Justina je vdova peto leto, Franceta se vedno spomni z lepimi besedami. Kljub temu da ni bilo telefonov in ji je iz Nemčije pisal le nekajkrat na leto, sta bila tudi takrat vse zmenjena. Nikoli pa ni bila pri njem v Münchnu, ni bilo priložnosti, je povedala.

Slovarček:

  • po tavelkem: v glavnem
  • frdamano: prekleto, presneto, hudo
  • drvu: plug
  • škupa: slama za kritje strehe
  • nota: spisek lesa za ostrešje
  • glajdne lege: vmesne lege ostrešja
  • Jokel: partizansko ime Franceta Popita

Viri:

  • Justina in Franci Hrbljan, Velike Bloke

Kraj: Ljubljana
Datum: 1965
Avtor: neznan
Zbirka: Franci Hrbljan, Velike Bloke
Skenirano: 22. 1. 2021
Oblika: fotografija

2 komentarja leave one →
  1. martahren2112 permalink
    11. 03. 2021 21:16

    Zelo lepo, vse dobro gospe Justini! Vedno rada preberem tvoje zanimive prispevke, tako lepo ujameš duh časa, v katerem je fotografija nastala

    Všeč mi je

  2. Anonimnež permalink
    12. 03. 2021 08:42

    Justina od kar te poznam si bila carica.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

<span>%d</span> bloggers like this: