Skip to content

1943 Dunaj – Prestolno mesto

27. 05. 2021

Pred Dunajskim parlamentom z votivno cerkvijo v ozadju plapolajo zastave. Uradni naslov fotografije je Parlament mit Rathaus und Votivkirche, Wien im III. Reich, Beflaggung (Parlament s parkom in votivno cerkvijo, Dunaj v III. rajhu, zastave).

Dvanajstega marca 1938 je Hitler s svojo vojsko izvedel Anschluss (priključitev). Tri dni za tem ga je na Trgu junakov pričakalo 350 tisoč navdušencev. Dan zatem je avstrijska vlada sprejela zakon o “ponovni združitvi Avstrije z nemškim rajhom”. Kot datum priključitve je obveljal 13. marec 1938.

Temeljni kamen za Parlament so položili leta 1874, dogradili so ga leta 1883. Arhitekt je bil Theophil Hansen. V zahvalo ga je po dokončanem delu cesar Franc Jožef počastil z nazivom Freiherr (baron). Med drugo svetovno vojno je bila stavba uničena, a so večino notranjosti obnovili v prvotno stanje.

Rathaus je park ob mestni hiši. Osrednji del je trg, ki služi za razne prireditve, na obeh straneh sta simetrično zasajena parka. Drevesa je zasadil mestni vrtnar Rudolph Siebeck med leti 1870 in 1873. Zaslužen je tudi za drevesa na Ringu in v obeh bližnjih parkih.

Votivno cerkev je dal postaviti cesar Franc Jožef kot zahvalo Bogu, da je preživel atentat na kraju, kjer cerkev stoji. Atentator z nožem je bil madžarski nacionalist János Libényi. Cesar je bil ranjen, a je napad 18. februarja 1853 preživel.

* * *

Sedemdeset let za Hitlerjem sem tudi jaz s sodelavci obiskala Dunaj, ko smo se vračali iz Bratislave. Nas niso bili tako veseli. Ob enajstih smo bili na Dunaju. Zapeljali smo se po Ringu in si z avtobusa ogledali nekatere znamenite stavbe. Potem smo parkirali. Najprej smo si temeljito ogledali Južno železniško postajo, to pa zato, ker so eni morali lulat. Drugi smo imeli čas za ogled postaje in hranjenje s piškoti. Zaradi sranja lulanja smo potem dirkali po mestu. Ogledali smo si Zgornji in Spodnji  Belvedere. Mimo spomenika Mariji Tereziji smo šli na ogled Hofburga, kjer so stanovali, ne slabo, avstrijski cesarji, se pravi tudi naši. Sledil je Trg sv. Mihaela s cerkvijo, Graben, ki je kužno znamenje. Nazadnje smo prispeli pred katedralo sv. Štefana.

Potem smo dobili frej eno uro. Šle smo kupiti razglednice in na eno kofe. Klinc pa tako glavno mesto, če nikjer ni nobenega prostora za posedet. Bilo je lepo sončno vreme, 25 stopinj in vsi Dunajčani so sedeli pred kavarnami. Da bi se kdo malo odmaknil in naredil prostor, ni misliti. Končno smo našle prosto mizo, ampak kelner je bil gotovo Črnogorec. Ga ni bilo od nikoder. Deset minut preden je bilo treba iti, se je pa prikazal. Povedale smo mu, da se nam mudi, naj hitro tisto kofe prinese, ki je, takole med brati koštalo 3,30 evra. Ampak kelnarju se ni mudilo, smo morale potem kofe na eks spit. Vroče.

Ko smo prišle na zborno mesto, ni bilo nikjer nikogar. Al smo prve, al so pa že šli, rečem jaz. Pa sodelavka od daleč zagleda en znan ksiht. Smo bile prve, nam je kar odleglo. Ko smo se vsi zbrali, smo odšli v Kapucinsko grobnico, kjer so pokopani, no, niso pokopani, ko pa truge kar na tleh stojijo, skoraj vsi cesarji in cesarice in njihovi sorodniki. So si vezli čas, mi tudi. Dali so si narediti lepe kičaste krste, ki so meni zelo ugajale. Škoda, da se bom dala sežgat, sicer bi si gotovo eno tako omislila. Za moje pojme in moj spomin, je vodička nanizala malo preveč podatkov, tako da si nisem zapomnila skoraj nič. Vse skupaj je zelo dolgo trajalo. So me bolele nogice in križ. Zaradi dolgega ogleda smo morali dirkat na avtobus. Bili smo mnenja, da je bilo za ogled Dunaja izrecno premalo časa (ker so bili nekateri predlogo v stranišču in vsi skupaj predolgo v Kapucinski grobnici) in smo se odločili, da bomo šli še enkrat za dva dni, da bomo videli vse od zunaj, pa še kaj od znotraj. Od tega so ostale le pobožne želje, ker je predsednica sindikata, ki je urejala izlete, abdicirala. Z naslednjo pa ni bilo nič. Na vseh področjih.

Kar se pa zastav tiče … Ko so partizani osvobodili Ljubljano, so politkomisarji in drugi vojaki hodili po hišah obveščat, da bo treba obesiti zastave. Prišli so tudi k fejst starejši ženici. Veste, ko si star, se bolj upaš povedat, kar misliš, kot ko si mlad. Starejši kot si, več si upaš. Saj – kaj ti pa morejo. Samo še Matilda te čaka. Partizan je rekel ženici: »Mamca, zastavo bo treba obesit.«
»Dajte jo, pa jo bom.«
»Kupit jo bo treba.«
»Ah, kupit! Nemci so jih s sabo prinesli.«

Tu sem uspela prebrati, kaj je na sliki. Na preostalih mi (še) ni uspelo.

Slovarček:

  • Ring: Ringstraße je krožna široka velemestna cesta, ki služi kot obvoznice okoli zgodovinskega starega mestnega jedra na Dunaju. Cesta pelje po krajih, kjer so nekoč stale srednjeveške utrdbe, vključno z visokimi obzidji in širokim obzidjem na prostem.
  • votivna cerkev: narejena, podarjena zaradi (za)obljube
  • abdicirati: odpovedati se kakemu položaju, zlasti vladarski oblasti, odstopiti

Viri:

Kraj: Dunaj
Datum: 1943
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 14. 4. 2012
Oblika: pozitiv na steklu

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: