Skip to content

1920 Vrhnika – Zrihtane

18. 09. 2021

Tudi to sliko je shranila v enem od svojih albumov Ivanka Janežič iz Vrhnike. Morala je imeti veliko veselja s slikami, hkrati pa najbrž tudi zavest, da so trajen dokument časov in dogodkov, ki so minili, a bodo s pomočjo fotografij še nekaj časa živeli v spominu nekoga in hkrati pričali mlajšim, kakšen je bil svet nekoč. Nabrala jih je za pravo bogastvo, čeprav o večini, kljub nekaterim zapiskom zdaj ne vemo nič zanesljivega.

Tukaj na kamnitem hišnem pragu svečano stoji ali sedi sedem ženskih postav.

Kdo so ta dekleta ali mlade žene? Podeželanke ali je kakšna iz mesta? Morda je katera tam v službi pa je prišla domov za posebno priložnost? Kakšne so vezi med njimi – so sorodnice, sestre in sestrične? Sosede? Pevska skupina – ali so le slučajno skupaj? Kakšna priložnost jih je pripeljala na prag te hiše? Od kod so? So Vrhničanke ali je Ivanka Janežič sliko dobila iz kakšnega drugega kraja? Je na njej njena sorodnica ali prijateljica, ki ji je sliko dala za spomin, medtem ko drugih žensk niti ni poznala? … Fotografija je bila včasih zelo zaželen spominek, pravzaprav kar pomenljivo darilo …

Popolna tema – čisto ničesar ne vem o teh lepih ženskah na sliki, ki niti niso videti preveč dobre volje, prej utrujene, resne, zamišljene, dostojanstvene. Le črnolaska na desni je sicer brez nasmeha, a vseeno prav bistro pogledala fotografa. “Kakšne bomo?” se morda sprašuje. Kakšno napeto pričakovanje, da bo fotograf tam nekaj pritisnil, klenknilo bo in one bodo ostale na sliki za zmeraj ! Kakšno veselje, ko so bile slike končno narejene in so se vsi zgrinjali okoli njih, ogledovali, komentirali in se spominjali priložnosti ob kateri je slika nastala in ljudi na njej … Najprej z domačimi, potem še s prijateljicami – ali obratno.

Neometan kamnit zid je tukaj za njimi, katerega del se zdi, da je bil dozidan naknadno – mogoče so nekoč razširili hišo ali prizidali hlev. Obe krili masivnih bogato izrezljanih hišnih vrat sta odprti, kar se je delalo le izjemoma – ob ohceti, pogrebu, beljenju ali velikem čiščenju. Ne morem se otresti vtisa, da gre za nekaj resnega, morda kar pogreb njihove sorodnice ali vrstnice. Nobenega okrasja namreč ne vidim kot za ohcet, nobenih trakov, šopkov in venčkov, pač pa le slovesne obleke in resne obraze. So morda te ženske celo čule pri mrliču? In pele tiste žalostne ljudske pesmi …

“Zbogom ljuba, zbogom draga,

nis’ bla zame ustvarjena,

onkraj groba, onkraj groba

tam se zopet snideva…”

Ali:

“Na mojem grobu bode zrasla

ena bela lilija,

mene bodo pokopali

štirje mladi fantiči…”

Mogoče pa:

“Mati piše pismo belo,

sin, si živ, ne pišeš nič,

pismo v ogrsko deželo

v kljunčku nese droben ptič…”

Pa še:

“Ko me bleda smrt objame,

črna zemlja krije me.

A ljubezen z groba klije,

dragi, ne pozabi me… “

… Ne, ne bo držalo, da gre na tej sliki za kaj tako žalostnega, kot je smrt v hiši – ženske niso v črnini, razen če je res umrlo čisto mlado neporočeno dekle, pa še takrat bi morda imele kak znak žalovanja na rokavu … Tudi pokrova krste, ki so ga praviloma prislonili poleg vhodnih vrat, ni videti …

No, to pisanje postaja že pošteno mračnjaško in turobno – ugibajmo raje v drugo smer:

Se pod tem kamnitim pragom, na katerem stoje dekleta, morda skriva gož ali kakšna druga skrivnostna kača, ki pazi na hišo in prihaja včasih popit lužico mleka, ki ji jo nalije gospodinja …? Morda celo tista s kronico na glavi? Morda pride takrat, ko otroci na pragu zajemajo žgance in mleko in dajo še njej malo, da se potem mati čudi, kako hitro so pojedli? O tej kači so potem babice v zimskih večerih spletle pravljico, ki jo vedno znova pripovedujejo mladeži na peči …

V zraku je – celo na sliki – še polno bajk in čudnih verovanj, iz špranj v zidu in izza podbojev kukajo skrivnostna bitja, hkrati pa čez vse veje svež veter napredka, ki izpodriva stare običaje; širni svet se odpira in vabi v novo življenje, ki se zdi dobro in zato mamljivo …

Mimo zanimivih starinskih oblek pa tudi tokrat ne moremo.

Dekleta nosijo krila dolžine malo nad gležnji, krajša so, kot so se nosila tik po prvi svetovni vojni. Zanimivi so kroji oblek in ovratnikov; čipke na njih so morda strojno narejene, lahko pa tudi ne, zlasti tiste na desni bi lahko bile vezene, klekljane ali kvačkane. Tri so obute v visoko zašnierane čoule, zanimivi so tudi napihnjeni rokavi z visoko manšeto ali ravno odrezani v višini komolca. Zanimiva podrobnost: dolg rokav prve obleke na levi je v zapestju namesto spet z manšeto stisnjen v gubo in pripet z gumbom, vsaj tako se zdi. Izstopajo tudi v blago oblečeni gumbi na nekakšnem nakazanem plastronu prve obleke levo in pasu tiste čisto na desni. Tri so v temnih enobarvnih oblekah z belimi ovratniki, štiri v krilih in belih bluzah. Nič predpasnikov, niti belih, kar pomeni, da je bil res praznik in pa da beli predpasniki še niso prišli v modo, niti za dekleta ne; tistih temnih do pasu, dolgih enako kot krilo, pa nihče več ne nosi. Dve imata uhane, ena prstan na sredincu levice, ki ni videti poročni. Frizure so najverjetneje na zatilju spete kite. Ker so razkrite, to najbrž potrjuje, da gre za dekleta. Poročene ženske so bile v javnosti le izjemoma razoglave.

Slovarček:

  • zrihtane : urejene
  • zašnierani čouli: z vezalkami zavezani visoki čevlji

Kraj: ni znan, mogoče Vrhnika
Datum: po prvi svetovni vojni, recimo okoli 1920
Avtor: ni znan
Zbirka: Vladimira Janežič
Skenirano: 18. 6. 2020
Oblika: fotografija

3 komentarji leave one →
  1. martahren2112 permalink
    21. 09. 2021 00:10

    Ko smo že pri obutvi, naj omenim nekaj drugačnih poimenovanj obutve na Menišiji:
    Čouli so visoki gumijasti škornji (bivše Borovo), tudi otroci smo v dežju ali žlobudri hodili v njih v šolo in doma.
    Čižme – visoke usnjene čevlje so nosili moški večinoma ob delavnikih za težja dela, ob nedeljah pa so obuli šuolne.
    Škuorni so visoki usnjeni škornji, nosili so jih moški običajno s pumparicami ali jezdeci.
    Ženske so nosile škuor’nce – visoke čevlje iz boljšega usnja ali nizke šuolne, pozimi in za kmečka dela so obule čižme.

    Liked by 2 people

  2. 21. 09. 2021 07:39

    Hvala za dopolnitve!

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1950 Vrhnika – Po dežju | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: