1971 Nova vas – Srđan Ribarović

Delo predvojnega bloškega moškega pevskega zbora Deteljica je prekinila vojna leta 1941. Po vojni sta kratko obdobje delovala moški zbor pri Prosvetnem društvu in nato zbor Kmetijske zadruge, ki ju je vodil ravnatelj France Čebohin. Po ukinitvi samostojne KZ Nova vas je ugasnilo tudi delo zadružnega zbora. Zavzeti pevci so pod vodstvom domačina Franceta Zgonca obnovili zborovsko petje, a žal je France leta 1968 umrl in petje na Blokah je ponovno zastalo. Potem pa se je leta 1971, če lahko tako rečemo, zgodil Bločanom Srđan Ribarović. Brez strokovnega vodstva ni lepega zborovskega petja. Lepo fantovsko petje se hitro konča v gostilniškem stilu.

Tista leta na Blokah ni bilo društva, ki bi v svojem programu imelo kakšno kulturno dejavnost. Elektrožaga, poznejši Novolit se je večkrat združeval z večjimi firmami. Leta 1971 je deloval v okviru ljubljanske firme Gramex. Direktor Gramexa tov. Plazar je poslušal petje delavcev Novolita ob kozarcu po sindikalnem občnem zboru in obljubil, da jim bo priskrbel pevovodjo. Rečeno, storjeno! 17. decembra 1971 je službeni šofer Gramexa pripeljal v Novo vas ljubljanskega dalmatinca Srđana Ribarovića.

Srđan je mladost preživel v Makarski in Splitu. Že v gimnazijskih letih se je predajal glasbi in odkrival skrivnosti klavirske tehnike. Nato se je preselil v Slovenijo. V Ljubljani je študiral na strojni fakulteti in na Akademiji z glasbo, kjer je tudi diplomiral. V bližini gostilne Čad, pod Rožnikom, si je ustvaril dom in družino. Od njegove Dalmacije pa se ni ločil nikoli. S srcem in dušo, pa tudi z življenjskim slogom, je bil vedno tam.

Tudi novemu domu – Sloveniji je dal veliko. S seboj je prinesel dalmatinsko radoživost in odprtost. O njem bi težko govorili enoznačno. Bil je duhovit, občutljiv, nežen, raztresen … boem, včasih kar malo anarhist, a vendar odličen pedagog. Z veliko klavirske improvizacije je učil mnoge pevke in pevce. Znal je doživljati veselje in stresati šale, že naslednji trenutek pa ga je prizadela bolečina in trpljenje. Vso to raznolikost je vedno znova, več kot 20 let, prenašal med nas, zadržane in trde Bločane.

Srđan je kot učitelj glasbe delal na osnovnih šolah Pirniče in Koseze, na gimnaziji v Škofji Loki, bil je pomočnik ravnatelja glasbene šole Franca Šturma v Ljubljani in ravnatelj glasbene šole Kamnik. V mnogih krajih je vodil pevske zbore. Nikjer pa ni zdržal toliko časa kot na Blokah. Začel je, kot rečeno, leta 1971 s Sindikalnim moškim zborom Novolit, ki se je leta 1980 pridružil novemu Kulturnemu društvu Bloke. Pridružile so se tudi pevke in pod “čarovniško” Srđanovo roko so delovali moški, ženski in mešani zbor. Srđan je na Bloke prihajal ob sobotah popoldne. Navadno se je pripeljal z avtobusom Potočanom ali s svojim razmajanim volvotom, ki je bil vedno potreben kakšnega popravila. Na srečo je po sobotni vaji običajno prenočil pri pevcih Mariji in Rajku Lipovcu in je Rajko lahko hitro še kaj nujnega pošraufal. Največkrat smo imeli vajo še v nedeljo dopoldne, da se je bolje izkoristil njegov čas. Med vožnjo na Bloke z avtobusom se je zatopil v kakšno križanko ali pa zaspal. Zgodilo se je, da se je zbudil šele na končni postaji v Loškem Potoku, odkoder je klical, naj kdo pride ponj.

Srđan je v vseh zborih iskal soliste in dajal pesmim nove aranžmaje.

V naših arhivih so ostale njegove priredbe pesmi Moja žena, ki jo je leta 1991 posvetil legendama Micki in Francetu Petračevima, pa Nadležna muha, ki jo je v eni uri zložil, ko smo sodelovali na kulturnem dnevu OŠ Nova vas v letu 1987. Enega od vrhuncev je dosegel s priredbo pesmi Sonce gre čez gore, ki jo je posvetil solistu, organizatorju in duši zbora Francetu Škrabcu ob njegovi 50-letnici, leta 1981. Letos je France doživel čilih in krepkih 90 let.

Vedno ni šlo po maslu. Za poplačilo dela je zbor Srđanu organiziral nakup parcele ob jezeru na Volčjem in mu obljubil vso pomoč pri gradnji. Ni šlo. Za obnovo hiše pod Rožnikom so domači bloški mojstri izdelali nova okna. Propadla so nevgrajena pod napuščem hiše.

Leta 1988 sem po enem od sporov zbora s Srđanom prevzel vodenje KD Bloke. Mnogo večerov sva po vajah presedela skupaj. Običajno smo ob takih priložnostih namočili grla in “dodatno vadili”. Kronist Rajko je enkrat lepo zapisal: Po vaji smo pri Dominu prepeli cel program. Srđan je našemu zboru približal dalmatinski melos, ki je pri nas živ še trideset let po njegovem slovesu z Blok. Ob proslavljanju 20-letnice zbora, tik pred osamosvojitveno vojno leta 1991, je Srđana začelo izdajati srce. Jubilejni koncert je izpeljal že “na tankim žicama”. Zelo ga je prizadela vojna na Hrvaškem, ni mogel do svojega Splita, razdrla se je njegova družina in leta 1994 je, pri komaj 61. letih, umrl. Pokopan je v družinskem grobu na mestnem pokopališču Lovrinac v Splitu. Na pogreb nismo mogli odpotovati. Isti dan smo pri Fari pokopali pevca Elota Mišiča s Hudega Vrha. Leta 2000 smo gostovali pri Slovenskem društvu Triglav Split, ob tem obiskali Srđanov grob in pod vodstvom Jožeta Rajka zapeli nekaj naših-njegovih pesmi.

Pred desetimi leti sem se pridružil pevcem Klape Galeb. Nekateri so me kar pogledali, češ Bločan pa dalmatinske pesmi. Peter iz Izole je hitro pogruntal zakaj. Tudi on je poznal Srđana, saj mu je že okoli leta 1980 prodal svojo jadrnico “Vihra”. Po nekaj letih jo je videl zapuščeno v Umagu in menda je končala v Albaniji. Tudi to je bilo tipično Srđanovo.

Če se bo kdaj udejanjila ideja o spominski sobi zaslužnih Bločanov v okviru dvorane Bloški smučar, bo Srđan prav gotovo dobil v njej svoje mesto.

Viri:

• France Škrabec, Nova vas
• Peter Kobal, Izola
• Bloke s pesmijo 70 let – in več; Brošura KD Bloke, 2001.
• Marija Lipovec, Nova vas

Kraj: Nova vas, Ljubljana
Datum: 1971
Avtor: neznan
Zbirka: Alojz Mazij
Skenirano: 23. 9. 2021, 7. 10. 2021
Oblika: kopija fotografije, dokument