1937 Ljubljana – Rudolf v ljubljanski mesariji

Rudolf Škrabec – Malizjev Rudl, kot so mu rekli, je bil rojen leta 1919. Starši, ki so se vrnili iz Amerike, so ga po končani osnovni šoli, dali v uk za mesarja. Tega, v tistih časih spoštovanega poklica se je učil pri mesarju Krušiču v Ljubljani. Mesarski mojster Matevž Krušič je že leta 1906 v Mostah odprl svojo mesarijo, ki pod tem imenom posluje še danes. Prav Matevž Krušič je Slovence prvi začel seznanjati z dobrim, zdravim konjskim mesom in delikatesami iz tega mesa in počasi se je poslovilo prepričanje naših ljudi, da je konj preveč plemenita žival, da bi služil za hrano.

Rudolf se je pri Krušiču izučil in zaposlil kot pomočnik. Na sliki ga vidimo v mesariji ob nakladanju razkosane živali na posebej prirejen vprežni voz, primeren za razvoz mesa v mesnice ali v velike kuhinje, skladno s takratnimi higienskimi predpisi. Na desni visi s stropa verižno dvigalo – flašenzug. Rudolf stoji v značilni Malizjevi pozi, tako kot se sam spomnim poze njegovih bratov Janeza, Franceta in Lojzeta. V roki drži železno kljuko za premikanje velikih kosov mesa po mesariji in po vozu. Njegov sodelavec ima, na sicer že precej rabljenem predpasniku, izvezeni črki MK – Matevž Krušič. Rudolf je leta 1940 od Krušiča odšel k vojakom. Služil je pri mornarici v Šibeniku. V Velikih Blokah je po izgradnji vojašnic mesnico odprl mesarski mojster Lampič, v hiši današnje gostilne Miklavčič. Po odsluženem vojaškem roku je Rudolf nekaj časa delal v tej mesnici v domači vasi.

Meso ima danes v naši prehrani popolnma drugačno vlogo, kot jo je imelo še ne tako daleč nazaj. Dostopno je vsak dan, v vsakem letnem času, v skoraj vsaki živilski trgovini. Sveže meso in neskončna množica trajnih in poltrajnih mesnih izdelkov vabi kupce, trgovci kar tekmujejo z vabljivimi cenovnimi popusti. To potrošnjo je omogočil napredek hladilne tehnike. Danes se že v klavnicah meso izpostavi hitremu hlajenju, ki zaustavi razvoj bakterij ter ohrani kakovost in prehranske lastnosti mesa. Pred drugo svetovno vojno so le večje klavnice imele postavljene hladilnice – ledenice. Ena takih je bila v Novi vasi na Lavričevem vrtu, kjer danes stoji Simčičeva hiša. To je bila lesena stavba z dvojnimi stenami, za izolacijo je bila med stene natlačena slama in žagovina. Pozimi so jo napolnili z ledenimi bloki ovitimi v žakljevino. Ledene bloke so v hudih zimah sekali na Bloščici ali v vaških vodnjakih. V teh ledenicah so dalj časa lahko skladiščili sveže meso, ki se ni predelalo v suhomesnate izdelke in pijača, predvsem pivo. Na Primorskem so znane kamnite ledenice v katere so shranjevali led iz kalov. Led je bil tudi pomemben prodajni artikel za velika mesta – Ljubljano, Trst.

Še v mojih otroških letih smo goveje meso kupovali izključno za sproti. Največkrat smo ga kupili v soboto popoldne ali nedeljo zjutraj za pripravo standardnega nedeljskega kosila: goveja juha, tenstan krompir, meso iz juhe, poleti solata. Drugače pa smo med tednom redko jedli meso, največkrat meso domačih zajcev na vse načine: ajmoht, pohanega, pečenega, rižoto … Glavno meso pa je bilo od domačih kolin. Najprej smo jedli krvavice, pljučnice, kožence, ki so stale v hladnem cimru do konca zime. Potem so sledili posušeni kosi mesa in suhe klobase – za vsako priložnost svoj udek in svoje nadelanje.

Hladilniki so se v gospodinjstvih pri nas pojavili po letu 1960 in nato okoli leta 1970 še znamenite LTH zmrzovalne skrinje. To je pomenilo revolucijo v možnostih pridelave, nakupa in shranjevanja svežih živil, posebej mesa in zelenjave. Pojavili so se zakoli govedi pod kozolcem, saj je nekaj družin lahko hitro shranilo večjo količino mesa. Pri nas smo zmrzovalno skrinjo kupili, ko smo se lotili zidave hiše, leta 1979. S tem je bila omogočena priprava malic ob večjih akcijah, kot so bile betonaže, postavljanje cimpra, pokrivanje strehe. Pri nakupu mesa nam je pomagal tudi sindikat. Z Ireno se spomniva, kako je pred vratarnico v Ložu pripeljal cel kamion svinjskih polovic. Vsak je držal svojo polovico in jo hitel tlačiti na zadnji sedeže v avto, kdor ni imel avta pri roki, pa je pustil meso ležati kar pri vratarnici. Tako se je zgodilo, da je ležala lepa svinjska polovica s privezanim velikim listom papirja z napisom “Žagar Jadranka, Prezid”. Lepo stegno, so modrovali mimoidoči orodjarji.

Danes tudi mesarski poklic ni več to, kar je bil v času Malizjevega Rudla. Mlade vabijo za vpis v šole mesarjev z izčrpnimi opisi tega poklica. Zadnjič sem čital: “Mesar dela kot klavec, predelovalec mesa in drobovine, v trgovinah kot prodajalec mesa in mesnih izdelkov, pripravlja suhomesnate izdelke, dela pri skladiščenju mesnih izdelkov ali kot predelovalec mesa v mesni industriji. Važna sta njegov estetski izgled in higijena, saj mora privabljati kupce k nakupu mesa.”

Veliko ljudi se danes odvrača od mesa. Za tem gibanjem je veliko resničnih dejstev, še več pa nepotrebne reklame. Kot desetletni deček sem gnal našo kravo Sivko, ki je s senom požrla velik žebelj, v mesarijo v Novo vas. Nihče mi ni branil, stal sem zdraven, ko je končala svoje življenje. Leto pred tem sem jo prav tako gnal v Novo vas, takrat k zadružnemu biku. Osemenjevalec me je, preden je spustil bika k njej, spodil stran, češ to pa ni za otroške oči. Očetu tako nisem znal odgovoriti na njegovo vprašanje: “Kako je bilo, je Sivka stala mirno?” Taki časi so bili.

Malizjev Rudl ni preživel poletne italijanske ofenzive leta 1942. Skupaj s petimi sovaščani, bloškimi fanti, so ga 27. 7. ustrelili za bloško vojašnico.

Slovarček:

• nadelanje: klobase, salame, želodec, mehur

Viri:

• France Škrabec, Nova vas
• Milena Škrabec, Velike Bloke
• Wikipedija

Kraj: Ljubljana
Datum: 1937 (ocenjeno)
Avtor: Leica film – Pavlovčič, Ljubljana
Zbirka: Milena Škrabec
Skenirano: 9. 1. 2016
Oblika: fotografija