1978 Maribor – 9. kongres Zveze sindikatov Slovenije

Udeleženci 9. kongresa Zveze sindikatov Slovenije (ZSS) so prejeli tri identične mape. V pričujoči je bil Statut Zveze sindikatov Slovenije. V eni od ostalih dveh je bil informativni bilten, v drugi pa gradivo. Oblikovanje je povzeto po plakatu, s katerim so vabili na kongres, ki je bil 25. in 26. oktobra 1978 v Mariboru v Unionski dvorani. Začel se je ob 9. uri zjutraj. Od meni znanih sta se ga udeležila učiteljica Majda Lenarčič in moj ata Janez Milavec. Plakat, podoben mapi na sliki, so oblikovali Matjaž Bertoncelj-avtor, Ivan Dvoršak-avtor in Tone Zrnec-fotograf. Velikost plakata je 30 x 20 centimetrov.

Udeležence kongresa je Maribor pričakal slavnostno okrašen. Vsepovsod jesensko cvetje, v vetru so plapolale jugoslovanske, slovenske in sindikalne zastave. Številni bodrilni transparenti so bili postavljeni po vsem mestu. Že dan prej so v Mariboru potekale številne prireditve, slovesnosti, kulturne manifestacije in množična zborovanja v podporo kongresu. Udeležencem so Mariborčani pripravili kulturno prireditev »Maribor udeležencem 9. kongresa ZSS«. S svojo navzočnostjo so jih razveselili številni gostje in visoko politični in partijski funkcionarji.

Poleg 488 delegatov so se kongresa udeležili številni gostje in domovine in tujine. Začel se je z Internacionalo, ki jo je zapel pevski zbor »Slava Klavora«. Uvodni referat je imel predsednik ZSS Vinko Hafner. Pozdravno pismo je poslal Edvard Kardelj. Osrednja tema je bila vloga in naloga sindikatov pri uveljavljanju socialističnega samoupravljanja. Več pozornosti so sklenili posvetiti reševanju življenjskih potreb delavcev. Poudarjeno je bilo, da je treba delavcu zagotoviti prevladujočo vlogo pri razporejanju dohodka in pri krepitvi samoupravljanja v političnem življenju.

Vidim, da že spite. Vem, kako je to. Kako je bilo šele udeležencem kongresa. Nabita dvorana, predihan zrak in dolgočasni govori. Pa kar naprej eno in isto le z drugače postavljenimi besedami. Potem se moraš pa še delati, da te zanima. Ata ni šel rad. A ta »čast« ga je vseeno doletela. Najbrž so vsi drugi že vedeli, kako potekajo taki kongresi in so poslali njega, ki še v cerkev ni hodil. Tudi tam se da zaspati, veste. Sploh če je pridiga dolga, nezanimiva in povedana z monotonim glasom. Zaspiš lahko kjerkoli. No, zdaj še doma v postelji ne morem. Pred leti pa ni bilo težav. Nekoč sem šla s pravnikom, ki ni videl, na razpravo na Ustavno sodišče. Zgoraj visoko na tribuni sedi pet sodnikov, spodaj pred njimi tožnik na levi, midva s pravnikom na desni in zadaj občinstvo – trije študenti prava. Potem pa govorijo in govorijo … Naslonila sem komolce na mizo, sklenila roki in naslonila glavo. Kako lepo sem zadremala … dokler me ni pravnik poleg sunil: »Johana!« Sem spet zašla.

Nekdaj smo bili člani sindikata vsi, ko ni bilo nikakršne potrebe. Dali so nam nagelj za dan žena, da so se lahko moški pritoževali, da njim pa nič. Leta 1989, ko so kosovski rudarji stavkali v rudniku, smo se darilu odpovedale v njihovo korist. Kdo je imel potem korist, ne vem. Me nismo dobile nič, rudarji pa prav toliko. Sindikat nam je za novo leto pripravil pojedino. Skromno, bila pa je. Na sestankih je bila skromna udeležba članstva, na novoletni žur so pa vsi prišli. Saj konec koncev plačujem članarino, nekaj pa moram imeti od sindikata, knede! Jeseni je zrihtal ozimnico. Zdaj zanjo ni problem. Dobiš jo v vsakem trgovskem centru. Ni treba delat zaloge. Krompir je kar naprej, tako kot jagode – vodene. Tudi na kakšen izlet smo šli, dokler ni šla predsednica sindikata v penzijo. Na njeno mesto je prišla druga, mlajša. Aha, smo rekli, zdaj šele bo. Ta je po enem letu odstopila, ker sindikat ni organiziral nobenega izleta. Ni hec, ker je žalostno. Danes so redki v sindikatu. Po osamosvojitvi je bil tak osip članstva, da je naša predsednica grozila, da bo ugodnosti izposlovala le za člane. Ni bilo prevelikega uspeha. Ostali smo stari člani – otroci socializma, novi zaposleni se niti niso včlanjevali. Zdaj bom dregnila v osje gnezdo, ampak penzije mi ne morejo vzeti. Eni sindikati so močni in vse dosežejo. Naj****o pa delavci v manjših in zasebnih firmah, ki sindikata nimajo oziroma niso člani panožnih sindikatov. Ne, tudi sindikat ni več, kar je bil.

Udeleženci so dobili tudi značke v treh barvah. Ata zlate ni dobil ali pa jo je izgubil. Morda so jih dobili le funkcionarji. Smo pa tole včasih zbirali, a ne?

Viri:

• Delo (25.10.1978), letnik 20, številka 248. URN:NBN:SI:DOC-LEEVOAD2 from http://www.dlib.si
• Delo (26.10.1978), letnik 20, številka 249. URN:NBN:SI:DOC-HVGX60JN from http://www.dlib.si

Kraj: Maribor
Datum: 25. in 26. oktober 1978
Avtor: Zveza sindikatov Slovenije
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 4. 3. 2022
Oblika: predmet in dokument