1930-1956 Podcerkev – Mali angelčki in izmišljena zgodba

Tisto noč je zima na novo odela Menišijo in hribe nad njo z debelo puhasto odejo, v katero so ljudje in živina že navsezgodaj zgazili potke od hiše do hiše in po sredini vasi k napajališču. Iz dimnikov se je sivo sukljalo in risalo na hladno nebo kodraste svedrčke, ki so se v sunkih vetra izgubljali nekje med mrkimi oblaki. Hiše so ponižno čemele pod kopastimi sneženimi pokrivali in slišati je bilo le malo glasov: samoten lajež psa, morda mukanje krave, ki jo je bilo treba pomolsti in rožljanje verige pri jaslih ali kakšen klic.

Nihče, ki bi videl spokojni prizor, ne bi rekel, da je tudi tu vojna; da so se le malo stran še ne dolgo tega možje streljali, ljudje umirali, da so gorele hiše; da tudi v tej vasi mnogih gospodarjev ni doma, da družine stradajo, ženske pa nosijo črnino; da so marsikoga zaprli ali odgnali v internacijo … Da je zemlja od vsega hudega kakor otrpnila v grozi … Včeraj je bil Božič in ljudje so ga preživeli v tihi molitvi, polni upanja in prošenj, da bi bilo kmalu konec hudega.

Tudi v nizko kamnito hišo blizu vodnjaka sredi vasi so se že kdaj priplazile skrb, žalost in revščina … Vsemu hudemu navkljub pa se je v njej pred nekaj dnevi rodilo detece, zdrav in čeden fantek, ki bi se ga v mirnih časih razveselili vsaki starši, zdaj pa je nad njegovo usodo mračno visela zla senca vojne. Njegov čas je prišel sredi najhujše zime in svojo naporno pot na svet je končal z glasnim jokom, ki je utihnil, ko so ga položili materi v naročje. Ta je zdaj še vedno vsa šibka počivala v postelji nasproti peči ob daljši steni vélike sobe, dečka pa so dobro zavitega položili v staro zibko, že malo načeto od črvov, počrnelo od dima in dolgoletne rabe, porisano s čarnimi znamenji, ki jim nihče ni več vedel smisla in namena.

Družini je prišla za nekaj časa pomagat teta, ki je v dar prinesla meso svoje zadnje kokoši in malo ješprenja. Črnega vina in sladkorja ni bilo nikjer mogoče dobiti, tudi moke in masti za cvrtje je zmanjkalo in tako se staremu običaju, ki bi pomagal porodnici spet na noge in družini proslaviti rojstvo novega člana, ni dalo povsem zadostiti. Toda tudi tako so bili skromni Hribci ta dan kar zadovoljni – da so bili le zdravi, na toplem in vsaj za silo siti. Ko le te strašne vojne ne bi bilo …

Ded je za pečjo – kdo ve kolikič – nemirno predeval pipo iz roke v roko in stikal po žepih, čeprav je že zdavnaj pokadil zadnjo mrvo tobaka. Naposled je jezno potlačil staro fajfo v žep in oddrsal k oknu. Globoko potopljen v svoje misli se je zazrl v usihajoče popoldne. Snežinke so spet začele vse bolj gosto naletavati in veter jih je vrtinčil v zamete.

“Krava je nekam nemirna – moram pogledati!” se je končno odpravil v hlev, a je samo na pol odprl vežna vrata in jih takoj spet zaprl.

“Vojaki!”

Med hišami na oni strani poti je videl postave v dolgih vojaških suknjah, težkih škornjih, z nahrbtniki, čeladami in puškami, kako so v skupinah po štiri ali pet skozi metež stopali proti hišam in vanje. Preden je dobro dojel, kaj se dogaja, je zaropotalo tudi po njihovih vratih – in že so se tudi odprla.

Vstopili so štirje nemški vojaki. Eden je nekaj odsekano ukazal in s plečato postavo in pripravljeno puško zastavil vrata, ostali so hiteli pregledovat prostore. Njihovi škornji so puščali kupčke sneženih sledi, ki so se na toplem hitro spreminjale v lužice … Kaj hočejo?! Bodo spet požigali, pobijali … jih bodo kam odpeljali? … Ljudje v hiši so otrdeli v strahu. Ded je stal kakor ohromel blizu čebra z vodo in čeprav je še iz prve vojne znal nekaj nemških besed, je samo molče spremljal gibe vojakov. Teta je obstala pri mrzlem štedilniku in krčevito sklenila roke na prsih, kakor da namerava moliti. Njen obraz pa je bil videti že vnaprej krotko vdan v vse hudo, ki morda prihaja nadnje.

Vojaki so pogledali v peč, v kuhinjsko omaro, dvignili pokrov vhoda v jamco pod kuhinjo, kjer so nekdaj hranili krompir in posvetili vanjo, potem odsunili vrata v véliko sobo. Porodnica na postelji si je potegnila rjuho do brade in negibno strmela vanje, bleda od strahu. Vojak, ki je prvi vstopil, je preletel sobo, se sklonil in pregledal podpeček, nato se je še enkrat ozrl po ženski na postelji in ošinil tudi otroka v zibki. Drugi trije so prišli za njim. Njihovi obrazi so bili videti trdi in brezizrazni, oči prežeče, čeljusti stisnjene, kakor da so besno zagrizli v nekaj, česar za vse na svetu ne bodo izpustili. Njihovo vedenje je bilo grozeče – a tudi oprezno, predvsem oprezno … Se ti ljudje za svojimi preprostimi obrazi niso samo potuhnili? Ali nima kateri za hrbtom bombe ali vsaj ostrega noža; ali ženska v postelji pod odejo ne skriva orožja, ali pod pečjo ne preži bandit, ki bo vse skupaj pognal v zrak?! … Težko je biti vojak v tuji deželi. Junaki da so, osvajalci, so jim govorili njihovi voditelji; arijci, nadljudje … Zdaj pa tu pobijajo in se pustijo pobijati. Ah – prekleta vojna …

Ko so vojaki videli, da se jim v hiši ni treba ničesar bati, so se nekoliko bolj sproščeno ozrli okoli sebe. Oči so se jim ustavile na zibki, v kateri je ležal novorojenček in mirno spal, kakor da mu nobeno ustrahovanje in trušč na tem svetu ne moreta do živega. Povili so ga bili v štruco, da je imel ročice na toplem, zakaj kljub zakurjeni peči je skozi špranje pri oknih in pod vrati mrazilo in v zibki pri tleh morda ni bilo dovolj toplo. Pokrit je bil v sprano platneno kapico z že malo natrgano čipko in izpod nje se mu je na rožnato čelo ganljivo risal kodrček temnih las. Usteca pod drobcenim noskom so se mu v spanju premikala, kakor da bi hotel sesati, očke pa so bile trdno stisnjene in prav tedaj je zadovoljno zavzdihnil v svojih malih nedolžnih sanjah.

Vojaki so obstopili zibko in še vedno nekoliko oprezajoč naokoli gledali otroka. Nobeden ni spregovoril, toda čeljusti so neopazno zrahljale tisti jezni ugriz, ustnice so se omehčale in ostale priprte kakor pripravljene za nasmeh; oči kot da bi se hotele veselo zasvetlikati, poteze niso bile več tako zadrte … Kakor da se je nekaj nevidnega, čudno toplega čisto narahlo oglasilo v njih. Gledali so dete in zdelo se je, da se je v njihove misli prikradlo nekaj milega, lepega. Kaj – tega nikoli nikomur ne bodo povedati … Ne smejo, kajti … Morda bi jim potem postalo preveč hudo, da bi še lahko bili vojaki … Eden – zdrav in rdečeličen kakor kmetič – pa je stegnil roko in s kazalcem požgečkal otroka po podbradku:

“Guc-guc!”

Videti je bilo, kot da se je spozabil, zakaj še isti hip je mehkoba v njegovih očeh ugasnila, roko je hlastno skril v žep in obmolknil. Kakor da se je pregrešil in ga je zdaj sram.

Še nekaj dolgih trenutkov so molče stali tako, potem je mladenič z bledim mestnim obrazom in tankimi prsti, ki so se krčevito oklepali puške, po nemško vzdihnil:

“Saj je kakor Jezušček!”

Možje so se zbegano za drobec trenutka srečali z očmi in potem naglo narejeno brezbrižno pogledali vstran, nekam po sobi in v okno. V preplašene oči matere, ki so strmele vanje s postelje, se nobeden ni ozrl, čeprav so jih morda čutili na sebi … Najstarejši, čokat moški utrujenega izraza, je počasi odpel svoj težki vojaški plašč in segel v žep suknjiča. Iz njega je previdno potegnil majhno, že hudo pomečkano, pa skrbno zaprto vrečko iz rjavkastega papirja, ki je skrivala nečesa še za prst visoko in jo počasi položil k dojenčkovemu vzglavju. Takoj nato se je zravnal in z glavo namignil drugim proti vratom. Vojaki so se – nič več tako strumno in trdo kakor so prišli – zasukali, tiho izginili skozi vrata in zadnji jih je vljudno zaprl za sabo, kakor da je bil samo na obisku in zdaj odhaja domov k družini in v toplo posteljo.

Ljudje v hiši so v olajšanju spet zadihali. Počasi so se upali premakniti in spregovoriti.

“Kaj je dal k otroku?” je v skrbeh vprašala mlada žena in ded je stopil k zibki, prijel vrečko in jo odprl.

“Melisnice! … Melisnice so – devet belih in dve rdeči!” je olajšano spregovoril, čez obraz pa mu je hušknila senca smehljaja … Le kje jih je dobil vojak v tej nori vojni? Cerkniški sladoledar jih že davno nima več – če je sploh še živ – in tudi noben drugi najbrž ne. Melisnice, ki se takoj stopijo in še nekaj časa v ustih tako čudežno hladijo – najboljši sladkorčki za brezzobe starce in majhne otroke! Vsak dan eno, pa je življenje lepše; samo drobtinico v usteca, pa jokajoče dete utihne … Čudovite melisnice!