1967 Zemun – Prekomanda

Fotografija je nastala 21. 1. 1967 v Zemunu.

Najprej sem dobil prekomando v Ribnico v Sloveniji. Po ugotovitvi, da je eden od vojakov, doma iz Novega Beograda, dobil prekomando v Zemun, so opravili zamenjavo in tako sem v Zemunu pristal jaz.

Zemun je občina mesta Beograd. Zemun je bil ločeno mesto, ki je bilo leta 1934 pripojeno Beogradu. Leži na desnem bregu reke Donave, gor vodno od centra Beograda. Razvoj Novega Beograda v poznem 20. stoletju je razširil neprekinjeno urbano območje Beograda in ga združil z Zemunom.

Vojašnica v Zemunu se je nahajala v samem mestu. Bila je manjšega obsega. Zanimiv je bil tudi sestav. Tu je bila ABH četa, počastna četa gardistov, sanitetna postaja, zobozdravstvena ambulanta za oficirje in njihove družine in naša avto četa.

V sestavu naše čete je bil avto park, mehanična delavnica, garaže za vozila in akumulatorska postaja. Sam bi poimenoval našo enoto kot neke vrste vojaško prevozniško organizacijo, ki je prevažala kmetijske pridelke iz področja Srema v kmetijske trgovine v Beogradu in prevoze za potrebe vojske.

Kot zanimivost, komandant celotnih vojašnic je bil nekdanji partizanski komandant ene večjih enot v Bosni, komandant naše avto čete pa je bil v tej enoti komisar. Po činu je bil le zastavnik, vendar je imel pod seboj vrsto višjih oficirjev.

Avto park je bil izredno pester, imeli smo tovorna vozila FAP, TAM Pionir, Džems, avtobuse, Jepp, celo Fiat 1100 in seveda motorje. V četi sem bil »saobračajac« – prometnik in vozil predvsem motor Štajer-Puh, Tomosov trikolesnik, Jepp in Fiat 1100. Občasno sem delal tudi v mehanični delavnici. Pravzaprav sem bil predvsem kurir med komando avto čete in njenimi podrejenimi enotami. To so bila razna skladišča v krajih Obrenovac Ralja, Ostružnica in Rakovica. Ob petkih pa sem s Tomosovim trikolesnikom, ki je imel na zadnjem delu poseben zaprt zaboj, verjetno iz neke vrste poliestra, šel po kruh v centralno pekarno za našo sanitetno postajo. Nič posebnega bi rekli. Pa vendar, kruh je bil tako bel in mehak, da ga nisem nikoli pozabil. No tudi sam sem bil deležen štruce takega kruha, ki sem ga dobil v pekarni. Ta kruh smo si razdelili v manjši skupini s »profesionalnim kuharjem« (v civilu je bil izučen frizer iz Celja), ki je preskrbel povoščen papir iz sodov z obilico marmelade. Tako smo lažje prestali nedeljo, ko smo dobili »SDO« (suhi dnevni obrok). Tega je v glavnem sestavljala konzerva govejega golaža, džuveča ali fižola s klobaso, glukozo, vrečko instant čaja ali kave in dva paketa najtršega »dvopeka« v zgodovini človeštva. V nekaterih paketih je bilo tudi 5 cigaret. Te sem vedno zamenjal za kave. Kosilo naše skupine je bil bel kruh z marmelado, včasih tudi pašteto, konzervami golaža in tekočim jogurtom iz kantine, ki se je nahajala ob sanitetni postaji.

V zimskem času pa sem skrbel za to, da je bil »gašperček« v pisarni komandanta avto čete zastavnika Marodića vedno v visoki kondiciji. Ko je za »svirala« trobenta vstajanje, sem namesto k telovadbi odšel v pisarno in zakuril peč. Sledil je odhod na »kapijo« po pošto za zastavnika. V dnevih, ko je pihala »košava«, sem večino časa preživel v pisarni ob “gašperčku”. Tako sem imel čas za branje dnevnega časopisja in cirilica mi ni delala večjih težav.

Zastavnik Marodić je bil starejši oficir. Nikoli ga nisem slišal, da bi kričal nad vojaki, vedno je z lepo besedo dosegel vse, kar je hotel. Vojaki so ga spoštovali in imeli radi. Sam sem navezal z njim nek pristen domač odnos. Tako sem v tem kratkem času postal tudi njegov osebni mehanik. Imel je staro Olimpijo. Popravila na avtu sem opravljal skupaj s civilnim mojstrom naše vojaške mehanične delavnice pri njem doma. Nagrada, neverjetno dober puding s smetano in jagodami, ki ga je pripravila žena zastavnika Marodića.

Stavba s pisarno je bila v neposredno ob zdravstveni ambulanti. Tako me je en dan opazil višji oficir, zobozdravnik in me poklical k oknu ordinacije. »Janezu odpri usta« je bila njegova komanda. Ne vem, kako je lahko videl, da mi manjkata dva zoba na sprednjem delu. Lahko, da je bil to dogovor z zastavnikom, saj me je kar nekajkrat vprašal, kako sem zoba izgubil. Po pregledu me je vprašal, od kod prihajam, hotel je natančno lokacijo. Ko sem mu razložil od kod prihajam je povedal, da je bil med vojno v skupini partizanov, ki so s topovi streljali na železniško postajo Rakek. Po vojni je bil še nekaj časa na Bledu kot zobozdravnik, nato se je vrnil v Beograd. Predlagal mi je, da si preskrbim zlato in on mi bo uredil zobovje. S težavo sem pisal domov, saj sem vedel, da starša tega stroška ne bosta zmogla. Na pomoč je priskočil brat Milan, kupil zlato in mi ga poslal. V ambulanti so mi izdelali manjkajoča zoba, vendar pa nisem bil preveč zadovoljen z rešitvijo. Zobozdravnik mi je razložil, da je to edina rešitev. Dobil sem zlati zob.

Legitimacija o prostovoljnem darovanju krvi. Vpisana je krvna skupina: »0« Rh. Faktor: Rh-D pozitiven. Na drugi strani je datum oddaje krvi 6. 1. 1967 in količina 300 ml.

Nagrada: 3 dni nagradnega dopusta. Ne vprašajte, ali sem nagrado izkoristil. Z dodatnimi dnevi, ki mi jih je dal zastavnik Marodić sem bil doma en teden za prvi maj.

Kako pa je bilo po odsluženja vojaškega roka z mojo težo? Če sem v Kraljevu shujšal za 8 kg, sem se v Zemunu zredil samo za 12 kg!

* * *

Slovarček:

• prekomanda: premestitev v drugo enoto
• JLA: Jugoslovanska ljudska armada
• ABH: obramba (ABHO) so ukrepi in postopki za zaščito prebivalstva, vojakov, domačih živali. Živil in rastlin pred delovanjem jedrskega, biološkega in kemičnega orožja.
• gašperček: majhna peč na drva
• kapija: vhodna stavba, vratarnica
• košava: veter značilen za področje severno od Beograda do Banata, podoben burji. Najpogosteje se pojavlja v jesenskih, zimskih in spomladanskih mesecih.
• dvopek: izredno trd, po posebnem postopku izdelan prepečenec

Viri:

• domači arhiv
• Wikipedija: ABHO, JLA

Kraj: Zemun
Datum: 1967
Avtor: neznan
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 8. 12. 2021 in 28. 11. 2021
Oblika: dokument, fotografija