1964 Stari trg – Še en razred bodočih delavcev, vajencev in dijakov

… Ves čas se mi nekaj ni ujemalo glede datuma nastanka te slike in zdaj vidim zakaj: niso bili še osmošolci, kot sem bila prepričana, saj drobna oznaka na hrbtni strani slike pravi, da je to 7. b razred … Šele naslednje leto bodo zaključili osnovno šolo, ampak za ta prispevek to ni tako zelo pomembno, saj v enem letu ni bilo velikih sprememb glede možnosti nadaljnjega šolanja. Še eno leto v Starem trgu – potem pa naprej …

Nekatere učence s slike poznam: med njimi sta moja sestrična in soseda, pa kakšen nekdanji sošolec. Sredi njih je razredničarka Silva Šepec, slikani pa so – kakor že mnoge generacije pred njimi – na šolskem dvorišču. Včasih smo si tam pri uri telovadbe podajali šolska drva za zimo in jih zlagali v drvarnico. Enkrat en razred, drugič drugi, pa so bila drva tik-tak pod streho …

Fotograf je bil Jože Berglez, ki se je te veščine naučil v skupini Vinka Tonija pri Ljudski tehniki v Starem trgu, tako vsaj sklepam po nekaterih podatkih in pripovedih.

Ja, veliko jih poznam. Z njimi me vežejo lepi spomini na šolo, pa tudi pozneje smo se pogosto srečevali – na vasi, na prireditvah, na plesih, največ in najdlje pa v službi.

Od leve so v prvi vrsti:

• Vladislav Furlani ml., Pudob,
• Dušan Mozetič iz Cerknice,
• učiteljica Silva Šepec,
• Marta Pavlič, Iga vas,
• Emica Mulec, Markovec.

Spredaj:

• Anton Oelhofer, Iga vas,
• Franc Žnidaršič, Iga vas,
• Rado/Franc Tomc, Podlož,
• Stane Martinek, Stari trg,
• Franc Zabukovec, Lož.

Zadaj:

• Vida Pelan, Lož,
• Marija Mihelčič, Babna Polica,
• Sonja Strle, Kozarišče.

Spredaj:

• Jože Mlakar, Iga vas,
• Marija Truden, Nadlesk,
• Verica Okoliš, Vrhnika,
• Miloš Avsec, Stari trg.

Zadaj:

• Mira Ravšelj, Lož,
• neznana,
• Anica Grmek, Podcerkev,
• Jelka Kordiš, Viševek.

Nekateri so z mogočno krivuljo pod imenom poudarili svojo skorajšnjo odraslost. Nekaj podpisov manjka.

Okoliščine, v katerih se bo ta generacija naslednje leto odpravljala na življenjsko in poklicno pot, so bile nekako takele:

Loška dolina ni več zaostalo kmetijsko- gozdarsko področje z nekaj žagami in mlini, naglo se razvija industrija in nihče ne ve, kam. Starši teh otrok so večinoma že po službah, vsaj po eden, poleg pa spoštljivo obdelujejo zemljo, ki je skromno preživljala že mnoge rodove njihovih prednikov. Le redke družine se še živijo samo s kmetijstvom in gozdom.

Tem otrokom ne bo treba v tujino – čeprav zdaj nekateri starejši že odhajajo služit v Nemčijo – če so se pripravljeni spoprijeti z izzivi tega časa in izkoristiti možnosti, ki jih ponuja:

Lahko se že zaposlijo v domačem kraju kot delavci, če so stari 15 let. Zakon jih do osemnajstega leta varuje pred nočnimi, zdravju škodljivimi in nevarnimi deli, drugače pa imajo enake pravice kot polnoletni. Mnogi so izkoristili to možnost in se zaposlili v želji po čimprejšnji finančni osamosvojitvi. Nekateri starši tudi niso zmogli bremena morebitnega njihovega nadaljnjega šolanja ali so jih preprosto želeli obdržati ob sebi, mogoče pa tudi fantu ali dekletu ni bilo do še kakšnih šol. Zaključena polna osnovna šola je že pomenila nekaj, če drugega ne, si si kadarkoli pozneje lahko omislil kakšen tečaj, pridobitev kvalifikacije ali šolanje ob delu.

Ti mladi s slike lahko tudi postanejo vajenci v različnih poklicih, predvsem v kovinski in lesni industriji, a tudi v storitvenih dejavnostih in drugod. Zagotovljeno imajo (nekateri zgolj simbolično, drugi bolj konkretno) vajeniško nagrado za čas, ko so na praksi in štipendijo za čas, ko so v šoli (ampak o štipendiji nisem več čisto prepričana, da je bilo točno tako).

Šolanje v poklicnih šolah traja tri leta, od tega so vajenci trikrat po tri mesece v šoli, ostalo pa na praksi po raznih firmah, ustanovah in pri zasebnikih. Vsakodnevna vožnja v šolo ne pride v poštev, zato bivajo v internatih in dijaških domovih. Kraji s takimi šolami so predvsem Ljubljana (trgovci, frizerji, PTT monterji, mehaniki, avtoličarji in še mnogi drugi), Maribor (na primer peki in drugi živilci, železničarji in še kdo), Gorica (kovinarji in električarji), Idrija (šivilje, mizarji, administratorji). Njihovo bivanje v tujem kraju je pogosto precej skromno: nameščeni so v stare stavbe, za silo prilagojene za nastanitev. Včasih so celo lesene, večinoma ogrevane s pečmi na drva ali premog, imajo pa prehrano in najosnovnejše higienske pogoje v obliki skupnih umivalnih korit, kakšnega tuša z mrzlo in le ob sobotah omejeno količino tople vode … Pogosto jih je v sobah deset in več, spijo na starih lesenih ali železnih vojaških posteljah, tu in tam na pogradih.

Vajenci v Gorici, vsaj nekateri, so do leta 1966 bivali v lesenih barakah, ki so jih naredili za delavce, ko so gradili Novo Gorico, naslednje leto pa so že bili tudi oni v zidanih stavbah … Podobno tiste čase bivajo bodoče prodajalke in prodajalci v Ljubljani.

Pouk je včasih dvoizmenski. Prostih sobot še ni.

Mnogi mladi fantje, večinoma domačini iz Loške doline, Babnega Polja in Prezida, so potem preostali del šolskega leta pridni vajenci v različnih delavnicah in oddelkih Kovinoplastike, na koncu pa pridobijo nazive za poklice orodjar, strojni ključavničar, rezkalec, strugar, električar za šibki in jaki tok itd. – za kar so se bili pač odločili …

Dekleta in fantje s slike se lahko vpišejo tudi v srednje strokovne šole in gimnazije. Za gimnazije ni štipendij ali le izjemoma, za strokovne šole pa kar veliko. Tovarne in ustanove štipendirajo veliko strojnih in lesnih tehnikov, ekonomskih in administrativnih tehnikov, tudi kakšnega kmetijskega ali kemijskega, nekaj učiteljev, kakšnega farmacevtskega ali zobnega tehnika, laboranta in medicinsko sestro. Če je prosilcev več kot kadrovskih štipendij, je poleg šolskega uspeha eden od kriterijev za pridobitev tudi zaposlenost staršev pri štipenditorju.

Štipendisti morajo štipenditorju vsake pol leta predlagati spričevala o šolskem uspehu, nekatere šole pa tudi o morebitnih cvekih in opominih ob četrtletju kar same obvestijo štipenditorja ali dijake vsaj strašijo s tem. Po končani šoli se mora štipendist zaposliti pri štipenditorju, vsaj kolikor je trajalo šolanje, kar hkrati pomeni, da ima že zagotovljeno službo. To utegne biti težava za tiste, ki se želijo šolati naprej, vendar ni povsem nepremostljiva, če je namen resen. Štipendije so toliko visoke, da v celoti ali v omembe vrednem deležu pokrijejo stroške internata, drugo je na ramenih staršev. Če se v šoli kaj zalomi, je treba vračati štipendijo, a se to redko zgodi.

Vpis v srednje šole skoraj praviloma poteka preko sprejemnih izpitov, ki so ponekod zelo strogi. Šola za medicinske sestre v Mariboru recimo ima leta 1964 pisne in ustne sprejemne izpite iz matematike, slovenščine in kemije. Trajajo tri ali štiri dni, zato se mora kandidatka iz tujih krajev s spremstvom enega od staršev nastaniti v mestu – šola ponudi kar poceni bivanje v internatu. Od 350 prijavljenih sprejmejo 120 deklet, ki bodo (morda) postale medicinske sestre ambulantno bolnišnične smeri, otroške negovalke ali babice. Kandidatka, ki se pri pisnem sprejemnem izpitu posebno odlikuje, je oproščena ustnega izpita, a take se da prešteti na prste … Osip v prvem letniku je kakih 40%.

Dijakinje in dijaki med šolanjem bivajo v dijaških domovih. V Ljubljani sta najbolj znana DIC, Dom Ivana Cankarja in in DAČ, Dom Anice Černejeve. Nekatere šole imajo svoje internate. Bodoče medicinske sestre v Mariboru imajo Dom na Magdalenskem trgu in v največjih spalnicah je do 23 postelj, nočne omarice so postavljene druga vrh druge in prehodi med posteljami so čisto ozki – toda tam se sklepajo najlepša in najtrdnejša prijateljstva, ob nedeljskih večerih pa se včasih razlega bolj ali manj ubrano dekliško petje … Sobe in ostale prostore čistijo same po sistemu dežurstev, razen posteljnine in uniform tudi perejo vse same, za likanje in škrobljenje se iz vseh sob čudežno zvrstijo pri likalni deski na hodniku. Najbolj oddaljene gredo domov petkrat na leto, tiste bližnje nekaj večkrat … Vstajajo ob petih zjutraj, spat hodijo ob desetih zvečer, izhod iz internata je ob sredah, sobotah in nedeljah popoldne, hora legalis je za vse dijake v mestu ob osmih zvečer. Pardona ni.

Vajenci in dijaki pomenijo kar omembe vredno delovno silo, čeprav velja, da se predvsem učijo: opravljajo preprosta, a pogosto neprijetna opravila. Prinašajo in odnašajo vse mogoče, čistijo, drgnejo, zlagajo … Bodoče medicinske sestre drugega letnika že od šestih dalje v bolnici postiljajo postelje, odnašajo, praznijo in čistijo nočne posode, umivajo in negujejo nepokretne bolnike, pomagajo pri prevezovanju operirancev in poškodovancev ter deljenju zdravil, raznašajo hrano, prenašajo čisto in umazano perilo, prekuhavajo umivalne krpice, zvijajo povoje, za sterilizacijo ponovno izdelujejo tampone in zložence iz že uporabljenih in opranih tkanin … ali kar jim pač naročijo. Postopoma se preizkusijo tudi v laboratorijih, operacijskih sobah, ambulantah, dietnih kuhinjah, dispanzerjih. Praksa je v drugem letniku tri ure, v naslednjih dveh pa šest ur dnevno. Popoldne pa pouk. Vsaka ima posebno knjižico posegov, kjer ji morajo za vsak izveden poseg to s podpisom potrditi inštruktorice ali pooblaščene osebe na praksi …

Vajence in dijake si “ta stari delavci” pogosto privoščijo. V ljubljanski Kartonaži vajenca grafične stroke pošljejo v skladišče, k nadvse sitnemu in zoprnemu skladiščniku, ki se piše Han, po “eno kilo hana” in se mu neusmiljeno režijo, ko se brez naročenega “artikla” vrne ozmerjan in ves poklapan. Kakšnega drugega, da bi ga ozdravili morebitne domišljavosti, pošljejo prav tako v skladišče po “sedlo od šleperja”. Kako naj bi mulček vedel, kako velika in težka reč je to in čemu služi … ?! V Ljubljani pa je bodoča medicinska sestra, ki je v četrtem letniku prvič asistirala pri operaciji mandljev ali česa drugega tam okoli nosu, žrela in ušes, po možnosti do konca izmene na hrbtu nosila neopazno prilepljeno pentljo iz tankega povoja kot neke vrste priznanje. Dobila je “mašnco”, ki je vsemu svetu oznanjala, da je prestala ognjeni krst v operacijski sobi.

V gimnazijo se vpiše malo mladih iz Loške doline – zanje skoraj ni štipendij, starši niso tako ambiciozni in finančno močni, da bi jih sami izšolali še naprej, a nekateri vseeno poskusijo. Govori se že o študijskih posojilih, ki so vpeljana nekaj let pozneje, tudi študij ob delu ali “večerno šolo” in razne tečaje nekatere šole že omogočajo.

Skratka – te generacije so napravile kar velik izobrazbeni korak naprej v primerjavi s svojimi starši, ki so mnogi uspeli opraviti le nekaj razredov osnovne šole, pa še tiste v vojnih razmerah ali se, srečneži, še pravočasno izučiti kakšne obrti – le redki od njih so izobraženi kaj bolj. Biti izšolan za poklic, imeti srednjo šolo je v tem času veliko pomenilo, zagotavljalo je primerno službo in ustrezen dohodek. Ni vsak dobil ravno tistega, za kar se je izšolal, nekaj ustreznega pa skoraj gotovo. “Če si le toliko pri pameti, da znaš štempelj pritiskati, pa si dober za v pisarno”, so govorili. Delo v pisarni je namreč veljalo za lahko in imenitno, vsekakor pa udobnejše od proizvodnje, ki je pogosto potekala v prav špartanskih pogojih.

Od diplomantov višjih in visokih šol pa se je zelo veliko pričakovalo, čakala so jih bolj odgovorna in dobro plačana mesta. A najprej je bilo treba narediti prvi korak čez domači prag v širni svet.

Družbena ureditev tistega časa je bila tudi v Loški dolini usmerjena drugače kot zdaj:

Za najvišjo vrednoto je veljal delovni človek, denar zanj je bil šele na drugem mestu. Skupno dobro je bilo vedno pred osebnim, kar pomeni, da so se tudi tu ljudje pogosto odpovedali delu dohodka ali kakim ugodnostim, da bi skupaj dosegli kaj za dobro vseh.

Poudarjeno je bilo razvijanje vseh vej gospodarstva, na novo vzpostavljena pa je bila kovinsko predelovalna industrija, ki je kmalu postala vodilna po zaposlovanju in dohodku.

Dobiček oziroma čisti dohodek se je dosledno vlagal v nadaljnji razvoj in v dobro celotne skupnosti. Razvoj je bil postopen in trd. Nobenih čarobnih palčk ni bilo, nobenih tujih vlagateljev.

Kako je zdaj, ne vem natančno, zdi pa se, da zelo drugače.

Slovarček:

• hora legalis: ura, ko sme biti dijak brez spremstva staršev še na ulici ali v javnosti; dovoljena ura

Viri:

• France Žnidaršič, Iga vas, maj 2022, ustno

Kraj: Stari trg
Datum: 8. 6. 1964
Avtor: Jože Berglez (?)
Zbirka: Franc Zabukovec
Skenirano: 25. 2. 2022
Oblika: fotografija