1985 Ljubljana – Participacija

Na sliki je potrdilo o plačanem prispevku za zdravstvene storitve ali po domače participacija. Obisk pri specialistu je bil ocenjen na 2.300 din. Povprečna slovenska plača leta 1985 je bila 54.967 din.

Mama je slabo slišala. Kadar smo se pogovarjali, so sosedje mislili, da se kregamo, ker smo tako kričali. Potem je šla na operacijo in je do smrti slišala bolje kot jaz. Tudi jaz sem gluha. Mam papir oziroma v prevodu: imam potrdilo. Decembra 1985 je šla na kontrolo. Tiste čase smo za obisk zdravnika plačevali participacijo. Pisala in kasirala je sestra. Je izgledala kot kakšen biljeter v kinu. Pa še vse ostalo, kar je spadalo v njen delokrog je morala opraviti.

Plačilo prispevka so sprejeli nekje v sedemdesetih letih 20. stoletja. Zdravstvena blagajna je bila prazna. Tudi prva vlada v samostojni Sloveniji je že avgusta 1991 sprejela sklep o plačevanju participacije v zdravstvu. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je bilo uvedeno leta 1993 zaradi potrebe po dodatnem denarju v zdravstvu. Participacija je v boljši položaj postavila zdrave. Bolni so potegnili kratko. Dodatno zavarovanje oziroma dopolnilno zdravstveno zavarovanje pa je postavljeno na načelu solidarnosti. Vsi plačujemo, koristijo tisti, ki potrebujejo. Kljub vsemu pa se najdejo osebe, ki dodatnega zavarovanja ne plačujejo. Poznam enega takih. »Kaj bom plačeval! Saj sem zdrav.« Prišla so leta, srce je onemoglo, pritisk se je povišal in treba je bilo k zdravniku. Ta napiše recepte. V lekarni se je pa zapletlo. Magistra napravi tablete in izstavi račun.
– Kako? Saj imam recept.
– Recept imate, dodatnega zavarovanja pa ne.

Pa ko smo že pri zdravstvu. Namenjeno je bolnim ljudem, kajne. Pa če bi res samo taki hodili … Ko je ata imel raka, sem ga peljala k zdravniku na pregled. Sediva v čakalnici in potrpežljivo čakava. V drugem kotu dve ženski tako regljata, da je bilo kot na italijanski tržnici. Pride tretja.
– O, kaj pa ti tukaj? (Mislim, zakaj že se pride k zdravniku? Pa sem bila v zmoti.)
– Malo sem prišla pogledat.

In so imele cel žur v čakalnici. Po dveh urah čakanja pride ven sestra: »Dohtar je šel na prometno nesrečo. Ne vem, kdaj pride. Kdor je bolan, naj počaka, drugi pa pojdite domov.« Pa smo spet tam. A ne pridejo le bolni k zdravniku?  Le ata in jaz sva šla domov. Vsi drugi so ostali.

Kraj: Ljubljana
Datum: 5. december 1985
Avtor: Državna založba Slovenije
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 26. 9. 2021
Oblika: dokument