1939 Stari trg – Avtobus na progi Stari trg-Rakek

Tudi ta slika je iz zbirke Ivanke Janežič, fotograf pa ni znan. Lahko bi bil Lojze Tomec, čigar hiša je le nekaj korakov v desno. Zajel je pogled izpred vogala Perkove domače hiše na pot na Mandrge v trenutku, ko pred gostilno v Kovačevi hiši stoji avtobus, ki bo potem, ko vstopi še zadnji potnik, morda odpeljal na Rakek, na štacjuon, od koder je z vlakom mogoče v širni svet: Ljubljano, Postojno, Koper ali kamor ti pač srce poželi, mogoče kar na delo v Francijo ali onkraj luže. Ampak, čakaj malo, kaj če je ta avtobus ravnokar pripeljal iz belega sveta in je žejni šofer ravno še zmogel do vrat Korletove gostilne? Potem pa domov počivat? Vozilo je že obrnjeno tako …

Domnevni čas nastanka slike je malo pred drugo svetovno vojno, lahko pa tudi pozneje. Zdi se, da gre za enak ali celo isti avtobus, kot je na sliki v prispevku “1939 Cerknica – Avtobus zavija na postajo”.

Na levi je torej hiša Karla Kovača, nasproti hiša gospe, ki je delala na pošti in njen priimek vedno pozabim, zadaj pa je Razdrihova z očarljivim lesenim plotom iz lat oziroma mužlarjev, kakršnega je v prepiru največji pijani razgrajač izpulil iz plota in zamahnil po nasprotniku: ” Auf biks!” Zelo priročno, če so se ga tam zraven v Kovačevem lokalu s salonom ravno dovolj nalezli … Že pred vojno je bila v tej hiši tudi mesnica. Je bila tu tista hladilnica, kjer so med vojno Italijani shranjevali meso zaplenjene živine in ribe? Kdo od starejših bi še vedel. V šestdesetih letih je bila mesnica še tu in tudi mi smo v soboto popoldne ali v nedeljskem dopoldnevu stali nagneteni kot sardine, čakajoč na svoj košček mesa za nedeljsko juho, pri čemer so starejši nas mulce vedno znova odrivali ali s hinavskim izgovorom, češ da imamo itak čas, preprosto prehiteli. Potem mi je še mesar naložil samega loja in kosti, da sem doma poslušala pridigo. Mesarju, ki je prihajal iz Loža, so rekli po domače Cigle, jaz pa sem bila že vnaprej nesrečna, ko so me poslali tja …

Na sliki zadaj je zvonik farne cerkve sv. Jurija, streha same cerkve pa se na videz piramidasto dviga izza hiše pred njo. Čisto na obzorju je sleme Ulake.

Za zadnjim delom vozila se vidijo ženske noge, ki morda vstopajo ali se poslavljajo, malo bolj nazaj na pločniku je ženska v belem predpasniku (kuharica ali natakarica v gostilni?), na nasprotni strani ceste pa gruča otrok v kratkih hlačah in nogavicah, ki so bile pod obleko pripete z držki, kar pomeni, da je slika nastala v hladnem letnem času, najbrž enkrat na jesen – listje je nekoliko razredčeno, ne pa še povsem odpadlo.

Otroci se motovilijo ob oblazinjenem koleslju in najbrž fantazirajo, kako bi imeli prav takega in bi vanj zapregli iskrega konja, ki bi jih odpeljal veselim avanturam naproti, da bi se iskre kresale izpod kopit … Morda pa samo čakajo, da bo avtobus speljal in se bodo zakadili za njim – to je bilo posebno veselje, takole tekmovati z avtobusom, čeprav ga nikoli nihče ni dohitel. Največji se bo mogoče skušal prijeti za lestvico, ki služi za natovarjanje prtljage in se nekoliko zastonj popeljati, ne glede na to, kolikokrat so mu že zabičali, da je to smrtno nevarno in ne glede na to, da mu je sprevodnik že večkrat navil ušesa, populil ta sladke in še eno primazal, ko ga je opazil, da se obeša tam zadaj.

Na vozilu vidimo del napisa, ki označuje relacijo Stari trg – Rakek. Šasija avtobusa je lepo zaobljena, ograjeni prtljažnik pa je na strehi. Prostor za prtljago nad podvozjem je bil majhen ali pa ga sploh ni bilo in so zato vsi večji kosi prtljage potovali na strehi. Sprevodnik je po potrebi na vsaki postaji splezal po lestvici in namestil ali spustil prtljago. To je bila za nas mulce prava predstava – hohoj, možakar tam visoko na strehi avtobusa, prav pod oblaki! … Spomnim se, da so okoli 1955 tudi ustreljenega jelena dali na avtobus, ko ga je bilo treba prepeljati kdo ve kam, v Ljubljano najbrž. “Za bolnice bo!” so prefajtvali ta stari. Me prav zanima, če so tisto divjačino res kdaj pojedli bolniki v Ljubljani.

Na izseku slike vidimo za šipo tudi postavnega potnika v svetli srajci, ki bo danes nekam odpotoval. Je kadilec? Bo prižgal tudi v avtobusu? Saj je dovoljeno. S kadilci so na avtobusu pogosto potovali tudi bruhalci, ki so jim guncanje čez luknje v makadamu, “polaganje” ovinkov, smrad v avtobusu in gost cigaretni dim bolj ali manj hitro izzvali avtobusno bolezen, ki je v hudih primerih popolnoma odnehala šele čez dan ali dva. Spominjam se, kako so možaki v avtobusu, ki je imel motor še skrit pod havbo v prostoru za potnike, vsi pomembni kričali drug čez drugega kot v gostilni in važno puhali goste oblake dima. Glavni je sedel na havbi, obrnjen k drugim in z nosljajočim basom pomembno grmel po vsem avtobusu. S tobakom so “častili” tudi šoferja in druge poznane potnike – mi mulci pa smo bruhali kot vidre. Se mi je zamerilo, res. Šele tam sredi šestdesetih se mi zdi, da so kajenje v avtobusu prepovedali …

Slovarček:

• štacjuon: železniška postaja
• mužlar: krajnik
• prefajtvat: modrovati, pregovarjati se

Kraj: Stari trg
Datum: 1939
Avtor: ni znan
Zbirka: dr. Vladimira Janežič
Skenirano: 17. 6. 2020
Oblika: fotografija