1929 Stari trg – Karambol, izlet med fige in zgodba o domačem vinu

Iskala sem fotografijo, ki bi jo lahko povezala s figami, tistimi sladkimi, ki jih je včasih nanizane v venec prinašal Miklavž. Moji sorodniki so imeli ali še imajo na otoku Krku lepo staro figovo drevo, pod katero je tudi v njihovi odsotnosti hodil posedat star mož z imenom Polž, ki je tam počival, se hladil in odganjal požrešne kose – ampak fotografije tega drevesa nimam. Potem sem se spomnila, da je šel Alojz Tomec leta 1929 s še dvema kolegoma za deset dni kolesarit iz Starega trga na otok Krk, v deželo fig in za nazaj še na Dolenjsko. O tem pa fotografije so in za eno od dveh izbranih sem kar prepričana, da je z natanko te poti. Na drugi, oziroma prvi v tem prispevku, je fotografiran dobro zrežiran kolesarski karambol – Tomec je bil ne le fotograf in športnik, ampak skoz in skoz tudi gledališki človek. Po mojem je ta prizor s snetim kolesom, ki ga drži prav on, in zavozlanimi udi med deli biciklov njegovo maslo – zdi se, da je bil posebej nadarjen za komedijo. Kako je samo odigral vlogo dobrega vojaka Švejka!

Ampak bistvena je domnevna slika s Krka spodaj – saj je tam zagotovo Tomec videl tudi kakšno figovo drevo, se mogoče tudi najedel smokev ali suhih fig …

Kaj pravzaprav zganjam s temi figami??… Samo moment … Za recept gre. Za vino pravzaprav.

Ko so moji starši med leti 1954 in 1958 zidali hišo, so bili skromni časi, zelo skromni. Temu ustrezno so si ljudje prizadevali zmanjšati stroške, kjer je bilo le mogoče, narediti čim več sami in vse kar so imeli na voljo maksimalno izkoristiti. Logično, ne?

Toda tudi če skušaš hišo zgraditi čim več sam, je nekaj del, kjer rabiš večjo skupino ljudi za pomoč. In ko svoje naredijo – ker so dobrodelni prostovoljci – je prav, da jih vsaj dostojno nahraniš in napojiš. A tudi hrana, še zlasti pa pijača stane. Posebno vino … In tako je moja iznajdljiva mama nekje izvedela, da se da vino narediti tudi doma, da je celo prav dobro, a cenejše kot v trgovini ali gostilni … Vedela sem, da imamo nekje zapisan recept, a ker sem iskala listek, ga nisem našla. Zapisan je bil – kako pametno – v mamini kuharski knjigi, tam kjer v kazalu piše Priprava likerjev in je bilo spodaj še malo prostora. Takole piše z njeno malo lično pisavo:

Ne vem, ali je mama takšno vino kje poskusila, preden se je lotila dela ali je kar zaupala receptu in izkušnjam drugih. Vsekakor se spomnim, da je fige najprej zmlela na majceni rdeči mesoreznici znamke Titan, kupljeni še v obdobju “na karte”. To in vse druge sestavine je dala v čisto novo rjavo emajlirano vedro, ki nam ga je ravno uspelo kupiti in nalila vanj tudi predpisano količino vode, dobro premešala ter vse skupaj pokrila s štirikrat prepognjenim prtom. Zdi se mi, da je ta reč potem nekaj časa stala v shrambi, skrbno pokrita in pod nadzorom. Ne vem, kako dolgo je morala mešanica fermentirati in tudi ne ali jo je bilo treba kaj mešati in kdaj in kolikokrat precediti – vsekakor je bilo vino gotovo, ko je bilo potrebno.

Ko so delavci končali svoje delo, so na mesto, kjer so prej ročno mešali beton, postavili dve mizarski “kobili” – pravilno se reče “kozi” – dali nanju dve dolgi sveži deski, posedli na prav tako improvizirane klopi in se lotili jedi in pijače, pripravljenih za likof. Bili so lačni in utrujeni – na mizi s kruhom, klobasami in tašcami se je kar ujasnilo. Poleg hrane so vedno bolj korajžno prilivali kot cekin rumeno vino. “Kje ste pa kupili to vino?” je eden vprašal, drugi pa pripomnil:” Dobro je, močno in pijano!” Mama je povedala, da je doma narejeno iz fig. “O, če je pa domače, ga pa le dajmo!” In so v luftu usušili tisti flaškon, potem pa se, že v mraku, nekoliko opotekavi razšli po domovih …

Nekomu se je najbrž predrla zračnica, potem pa so iz tega naredili še malo heca. Šele ob povečavi se izkaže, da je eno od vozil motor oziroma motorno kolo, ostalo pa navadni bicikli. Tomec vihti sneto kolo bicikla, drugi pa leže ali visijo potolčeni in opraskani … Ne vem zakaj se mi vsiljuje misel, da je slika nastala na poti mimo prelepe gozdne jase na t. i. Zagradnih njivah blizu gradu Snežnik, saj ni niti enega samega dokaza za to …

Je Alojz Tomec skrajno desni? Zdi se že tako. Kakšen podvig je bil leta 1929 za deset dni s takimle dirkalnim kolesom potovati do Krka in potem po kozjih stezah otoka, kje je bilo treba včasih kolo nesti na ramenu! Ti trije so bili zagotovo pravi Sokoli do zadnjega vlakna in do zadnje misli!

Slovarček:

• ujasniti se – izginiti
• pijano – opojno
• likof – bolj ali manj slavnostna pogostitev delavcev po končanem delu
• tašce – ocvrti flancati oziroma krapi
• v luftu usušiti – zelo hitro popiti

Viri:

• Beležka v knjigi Pavle Zakonjšek Kuharica, KZ, 1953, domači arhiv

Kraj: Stari trg
Datum: fotografiji 1929 in okoli 1930, zgodba okoli 1955
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 18. 1. 2020
Oblika: 2 fotografiji