1920, 1962 Stari trg – Lažanova mama in moje Mandrge

Samozavestna lepotica na sliki je Ivana Benčina. Rodila se je leta 1897 na Mandrgah pri Lažanovih. Tu ima, recimo, nekaj čez dvajset let, torej je slika nastala kmalu po prvi svetovni vojni. Zelo čedna je, postavna in solidno oblečena v belo bluzo in lepo krojeno krilo, ki sega nad gležnje. V rokah ima nekaj vejic zelenja, v ušesih masivne uhane in pravo verigo z medaljonom okoli vratu, na vrezanem žepu krila pa tri okrogle gumbke. Si je vse to kupila kot dekla Pri Varhu ali je kaj dobila v dar? Čevlji se zdi, da so bili na hitro očiščeni plasti prahu, stol na katerega se opira, pa je klasični lahek žjesel iz okroglega lesa, kakršne je še dolgo po drugi svetovni vojni imela vsaka kmečka hiša.

Ivana stoji pred lesenimi vrati z železno ključavnico – je bil skedenj ali kaj drugega? Na levi strani so z ravnilom na les narisane tri krat tri prekrižane črte – le kaj pomenijo? Jih je zarisal cimperman ob postavljanju stavbe ali kdo drug pozneje v samo njemu znani namen? Čarno znamenje?

Na sliki je tudi razločen velik prstni odtis in zanimivo bi bilo vedeti čigav je … Fotografov?

Ob teh fotografijah, ki jih opisujem zadnje čase, se mi poraja spoznanje, kako pomembne so bile Mandrge v mojem otroštvu, čeprav nisem živela na njih. Oboje so bile strme, razdrapane, skromno pozidane, a vseeno obdane z gredami, vrtovi in sadovnjaki. Poznala sem namreč dvoje Mandrge: Podcerkavske in Starotrške. Po Podcerkavskih smo se poleti lovili, skrivali, potepali, stikali in včasih delali škodo, pozimi pa na grozo lastnikov krav in konj, ki jih je bilo treba po tistem zglajenem klancu voditi napajat v Breg, sankali. Seveda so nas neusmiljeno preganjali … Po Mandrgah smo tudi hodili h Grabnarju očakom po cigarete ali spremljali starše na kak pogreb (in po možnosti pogrebščino), o vseh svetih pa samo na pokopališče, kjer smo se pulili za svajčovje, čeprav z njim potem nismo vedeli kaj početi … Po Mandrgah smo se hodili igrat drug k drugemu ali komu kaj pomagat, spraševat za pozabljeno nalogo in seveda vsak dan romali v šolo in nazaj. Na Podcerkavskih Mandrgah je živela starejša sošolka  z najlepšimi okraski v zvezkih, skoraj odrasla Milena in njen brat, ki je najdlje metal kamenčke, pa dve sestri, moji vrstnici z dedkom, ki je bil vrtnar in mamo, ki je znala slikati: tudi Janez, ki je bil že velik fant, prav tako njegovi sosedi Milena in Jožica… Tam je bila kapelica, pri kateri se je bilo treba pokrižati, ko si šel mimo, čisto na vrhu je občasno živel pisatelj, minister in partizanski komisar Matevž Hace, a malo nižje nazaj tudi čevljar Tonček in teta K. z nenavadnim vzdevkom, ki ga je dobila sam bog ve zakaj … Pa zgovorna Kočevarjeva teta in Knausov stric, ki je malo šepal, drugače pa vedel vse sorte; in ne nazadnje tudi Valkovi, s katerimi smo bili v sorodu, pa Pangretovi in Mezinovi. Nikakor niso bili v tem vrstnem redu, a vsekakor so bivali na Podcerkavskih Mandrgah …

Na vrhu Podcerkavskih Mandrg je bilo treba mimo mogočne Vidmarjeve hiše, pokopališča in cerkve, potem je bilo čisto malo ravne in odprte poti z najlepšim razgledom na Loško dolino, nato so bile na levi ruševine požgane ali podrte hiše nekega nekam izginulega strica Joškovčka, na začetku Starotrških Mandrg, ki niso bile nič manj strme in nič bolj bogate kot Podcerkavske, pa je najprej spet stala – še stoji – Jurjevčeva kapelica, o kateri je  mama iz hiše tam poleg Kriški Magdi menda pripovedovala srhljivo zgodbo, ki jo je ta potem vključila v eno od svojih povesti (Dvoživke?). Jaz poznam le zgodbo o njenem imenu: Jurjevčeva kapelica se je reklo potem, ko se je eden od Jurjevčevih gospodarjev obvezal, da bo razpadajočo kapelico obnovil, očistil svinjarijo, ki se je nabirala tam za njo in skrbel zanjo še naprej. No, tam je včasih rastel velik kostanj ali celo dva in že zato se je bilo na poti iz šole lepo malo ustaviti v senci in se jeseni poigrati z lesketajočimi se divjimi kostanji na pragu kapelice z Marijinim (?) kipom.

Mandrge mojega otroštva niso bile nikoli puste in prazne, vedno so bili okoli hiš ljudje, tudi na Starotrških: v gredi Mohorjeva  mama in v štali njen sin, malo nižje na nasprotni strani poti prijazna  teta Tinca in njen brat, pa Pucljevi in nasproti v majceni, ampak res neverjetno majceni hiški s samo enim prostorom in strmimi stopnicami, dve ženski: Lenčka, ki je bila doma nekje od Prezida in je delala v internatski kuhinji ter njena mama, pozneje pa glasbenik, ki je znal tudi popravljati harmonike in njegova žena; malo nižje družina  s starim očetom, ki je imel  rdečkaste brke, na to šele Lažanovi in Bočkovi; Jurjevi pa malce zadaj. Tudi pri Lažanovih je bilo vedno živo: stari oče Alojz na stolu oprt na palico pred lesenim plankom, živahna mama Ivana, da o otrocih o in ljudeh, ki so prihajali v cerkev ali trgovino v Teličevi hiši ne govorim. Lepe ženske so živele tam, vsaj po mojih otroških merilih: Lažanova Slavka in sosedova Micka, Nikolova Milena pa še kakšna druga … Fantov takrat še nisem gledala … Na Mandrgah pod Malarjevo hišo je v kaplaniji delal zdravnik (spomnim se dr. Pušenjaka in dr. Šubica – pa ne preveč rada, bolan otrok nima lepih spominov na zdravnike, prej smrtni strah). Nasproti, v Teličevi hiši pa je bila okoli leta 1956 trgovina Ulaka, kjer so prodajali metrsko blago, pozamenterijo in malo pozneje tudi čevlje. Tisto izložbeno okno se mi je zdelo kot pogled v nebesa, čeprav je bilo v njem le kakšen par čevljev in copat, nekaj raznobarvnih velikih in majhnih gumbov in pritiskačev – drukarjev, črn in bel sukanec, mogoče tudi kakšen kolešček barvne svilene niti in kos industrijskih čipk, ki smo jim rekli špice ali bolj prijazno špičke, če so bile ozke. Tam sta prodajala visoka gospa v temni halji iz viskozne svile in resnoben starejši moški …

Ena od ljudi z Mandrg, ki sem jih pogosto videvala in vsakič spoštljivo pozdravila – če me ni ravno kaj drugega zmotilo – je bila tudi Lažanova mama.

Tu jo imamo na dveh slikah. Ena je iz njene mladosti, druga nekaj desetletij pozneje. Za nobeno ne vemo, kdo jo je posnel, kraj pa samo za drugo: Mandrge kajpak.

Pod cvetočim drevesom, slivo ali češnjo, pred Lažanovo hišo stojita stara mama Ivana Benčina, poročena Žnidaršič in njen vnuk Franci, (rojen leta 1958, umrl 2008). Stara mama je z eno roko odlomila takrat ob slikanju obvezno cvetočo vejico, z drugo objela vnuka, ki se morda malo upira ali pa je nad slikanjem tako navdušen, da kar kriči – stisnil se je k predpasniku stare mame in že je nastala slika.

Prav taka je bila Lažanova mama, ko sem jo videvala na svojih poteh v šolo in domov. Vedno je bila pokrita z ruto, izpod katere so ji silili košati in močni sivi lasje, imela je izrazit obraz, ki kakor da se je vedno držal na smeh in zavihane rokave na močnih rokah. Tudi oblečena je bila podobno kot na sliki: scela obleko s hrbtam ali krilo in bluzo, čez pa štriekan lajblc in fiertah s šierami. Na nogah so bili dajlounški čižmi ali šulni.

Kadar je bila dovolj blizu, sem jo pozdravila po najboljših močeh in nekoč me je vprašala: “Čigava pa si?” A ko sem povedala, ji ni bilo nič jasno, pa je poizvedovala naprej: “Čigava je pa mama?” Pa sem povedala še to. To jo je nenavadno prevzelo: “Oooo, Okoliševa si!… Ja, poznam, poznam … ” Nasmehnila se je, počasi odšla svojo pot in še vedno govorila kakor sama sebi: ” Poznam Poljane, ja, poznam Okoliševe tudi …” Seveda sem mami poročala o dogodku, pa je samo rekla, da je bila to Lažanova mama in da je bila menda včasih na Poljanah, da ima tam žlahto. Mama ni mogla vedeti, da je Lažanova mama po smrti matere odraščala pri svojih starih starših Urhovih na Dolenjih Poljanah, saj se je tistega leta, ko se je rodila moja mama, Lažanova Ivana že poročila, še prej pa nekaj časa služila Pri Varhu nad Gorenjim Jezerom … Tam so bili tudi po domače Urhovi, ampak so se pisali drugače in ne vem, ali so bili kaj v sorodu na Poljane. Tam je bila za deklo nekaj časa tudi naša teta Neža, Mramorjeva, ki je marljivo delala in varčevala – enako kot gotovo tudi Laženova Ivana s slike – in je pred smrtjo vsakemu nečaku dala en precej vreden srebrn denar … tako se je zapisala v spominu mojega očeta in tet … Kako je svet majhen, ne res?

Slovarček:

• cimperman: tesar
• svajčovje: stopljeni vosek od pogorelih sveč
• scela obleka s hrbtam: debelejša obleka brez rokavov, pod katero se nosi bluzo
• štriekan lajblc: pleten brezrokavnik
• fiertah s šierami: predpasnik z naramnicami
• dajlounški čižmi: delavniški visoki čevlji
• šulni: nizki čevlji, šolni

Viri:

• Peter Žnidaršič, Markovec, januar 2023, ustno

Kraj: Stari trg, Mandrge
Datum: prva slika okoli 1920, druga okoli 1960
Avtor: ni znan
Zbirka: Peter Žnidaršič
Skenirano: 21. 1. 2023
Oblika: 2 fotografiji